Četrta adventna pridiga: Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device

VATIKAN (petek, 23. december 2016, RV) – Četrta adventna pridiga p. Raniera Cantalamesse, kateri so papež Frančišek in člani rimske kurije prisluhnili danes, je bila naslovljena: Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device.

Le kdor bo sposoben za en trenutek vse utišati …
Papeški pridigar je v uvodu spomnil, da v trenutku Jezusovega rojstva svet ni bil nič manj nemiren kot danes. Ulice in gostilne so bile zaradi popisa prebivalstva polne ljudi. A le dve osebi, Marija in Jožef, sta bili seznanjeni z najpomembnejšim dogodkom, ne le tistega časa, temveč vseh časov. Ta situacija se duhovno obnovi med vsakim božičem. Novice o terorističnih dejanjih, vojnah, množicah, ki so – kakor takrat – prisiljene zapustiti svoje domove in za katere – kakor za Marijo in Jožefa – v gostišču ni prostora, te novice se kopičijo in prihajajo do nas v realnem času. Le kdor bo sposoben za eno uro ali pa za en trenutek vse to utišati, zunaj in znotraj sebe, ter se bo z milostjo Svetega Duha zavedel tistega, česar se na ta dan spominjamo, samo ta bo lahko rekel, da je doživel božič.

Božič se obhaja na način skrivnosti
Po tem uvodu je p. Cantalamessa pojasnil, da je sv. Avguštin ločeval dva načina, kako obhajati nek dogodek v zgodovini zveličanja: bodisi na način skrivnosti ali pa na način preproste obletnice. Božič ni praznovanje obletnice, ampak se ga obhaja na način skrivnosti. To pomeni, da se ne le spominja dogodka, ampak se zahteva tudi razumevanje njegovega pomena za nas. V izvoru vsega je svetopisemsko dejstvo, ki se je enkrat za vselej zgodilo v Mariji: Devica po Svetem Duhu postane Mati Jezusa. Ta zgodovinska skrivnost se podaljša na zakramentalni ravni Cerkve in na moralni ravni vsake verujoče duše. Marija, Devica in Mati, ki po Svetem Duhu rodi Kristusa, se pokaže kakor popoln vzor Cerkvi in verujoči duši. Tudi Cerkev je namreč poklicana biti v veri devica in mati, duša vernika pa, s posnemanjem Marijinih kreposti, rojevati in omogočati rast Jezusu v svojem srcu in v srcu bratov.

Sveti Duh ustvari iz praznine človeških možnosti
Dva protagonista sta torej Sveti Duh in Marija. O Svetem Duhu sv. Ambrož govori kot o 'Spiritus creator', ki deluje, da bi bitja pripeljal k bivanju, da bi ustvaril novo in višjo življenjsko situacijo. Je Duh, ki je Gospod in ki daje življenje. Ustvari iz nič, kar pomeni, iz praznine človeških možnosti, nima potrebe po kakršnikoli soudeležbi ali podpori. Ta nič, ta praznina, ta odsotnost razlag in naravnih razlogov, se v našem primeru imenuje Marijina deviškost. Le-ta je veličastno znamenje, ki ga ni mogoče odstraniti, ne da bi raztrgali celoten preplet evangeljske pripovedi in njenega pomena.

Duh, ki pride nad Marijo, je torej Duh stvarnik, ki čudežno iz Device oblikuje Kristusovo meso. A je še več, poleg 'creator Spiritus', je za Marijo tudi 'fons vivus, ignis, caritas et spiritalis unctio', torej živa voda, ogenj, ljubezen in duhovno maziljenje. Skrivnost je neizmerno osiromašena, če se jo omeji zgolj na njeno objektivno razsežnost, to je na njene dogmatične elemente, in se pri tem zanemari njene subjektivne ter eksistencialne vidike.

Marija je ostala ponižna
Mnogih Marijinih kasnejših gest in besed ni mogoče razumeti, če se jih ne gleda v tej luči mistične izkušnje brez vsake primerjave. Vse, kar vidimo vidno dogajati se v neki osebi, ki jo je obiskala milost, moramo prepoznati v Mariji. Ona je prva izkusila »trezno opojnost Duha«. Najbolje o tem pričuje prav njen Magnificat. Vendar pa je Marijina trezna opojnost ponižna. Njena ponižnost po utelešenju se zdi kakor eden največjih čudežev Božje milosti. Marija je ostala ponižna, skromna, kakor da se nič ne bi zgodilo v njenem življenju.

Marija, Božja Mati, Theotókos
V nadaljevanju je papeški pridigar na kratko povzel pot zgodovine, ki jo je Cerkev prehodila, da sedaj v polni luči kontemplira to nezaslišano resnico: Božjo Mater. Pot se začenja s pogledom na Marijino materinskost zgolj kot na telesno, biološko materinskost. V 3. stoletju, z Origenom, se pojavi izraz 'Theotókos', s katerim se začne odkrivanje globlje, metafizične materinskosti. Marijina materinskost se nanaša na Besedo, ki je postala človek. Oseba, ki jo rodi Marija, je Božja oseba Sina. In posledično je Marija resnično »Božja Mati«. A po telesni in metafizični razsežnosti je bilo potrebno odkriti še eno raven Marijine materinskosti. Izraz 'Theotókos' se je med kristološkimi spornimi vprašanji vrednotil bolj v odvisnosti od Kristusove osebe kakor pa Marijine. Razsežnost, ki je še vedno manjkala, je bila njena duhovna materinskost, ki bi, poleg telesa, vključevala tudi srce. Ta materinskost v veri okrona drugi dve. Njeno priznanje iz Marije naredi prvo in najbolj krotko Kristusovo učenko.

Jezus se želi roditi v našem srcu
P. Cantalamessa je zaključil s premišljevanjem, kaj skrivnost Jezusovega rojstva po Svetem Duhu iz Marije Device pomeni za nas. Sveti Duh nas vabi, da bi se vrnili v srce in v njem obhajali najintimnejši in najresničnejši božič, ki bi napravil »resničen« tudi božič, katerega obhajamo navzven, z obredi in tradicijami. Jezus sam se želi roditi v našem srcu. Te zadnje dni v adventnem času si ga moramo v veri predstavljati, kakor da hodi sredi med nami in trka na vrata – kot tisto noč v Betlehemu – in išče srce, v katerem se bo lahko duhovno rodil.