VATIKAN (četrtek, 22. december 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre,
želel bi začeti to naše srečanje z iskrenim voščilom vsem vam, predstojniki, uradniki,
papeški predstavniki ter sodelavci na nunciaturah po vsem svetu in vsem, ki so v službi
v Rimski kuriji ter vašim domačim. Voščim vam svet in veder Božič ter srečno novo
leto 2017.« S tem voščilom je papež Frančišek začel svoj nagovor rimski kuriji, v
katerem je spregovoril o reformi kurije.
Nekaj osnovnih kriterijev za reformo
Teh kriterijev je dvanajst: posameznost, pastoralnost, misijonarskost, racionalnost,
funkcionalnost, sodobnost, zmernost, subsidiarnost, sinodalnost, univerzalnost (katoliškost),
profesionalnost, postopnost.
1. Posameznost (osebna spreobrnitev)
Ponovno hočem potrditi pomembnost posameznikove spreobrnitve, brez katere bodo zaman
kakršne koli spremembe struktur. Jedro reforme so ljudje, ki so v njo vključeni in
jo omogočajo, kajti osebno spreobrnjenje omogoča in spodbuja tisto skupnostno. Obstaja
namreč močna povezava med interakcijo osebnih in skupnostnih drž. Ena sama oseba lahko
stori toliko dobrega celotnemu telesu, lahko pa ga poškoduje, da zboli. Zdravo telo
zmore vključevati, sprejemati, krepiti, zdraviti in posvečevati svoje ude.
2. Pastoralnost (Pastoralno spreobrnjenje)
Če si prikličemo podobo pastirja ter da je kurija skupnost, ki služi »bo dobro za
vse nas, ki smo poklicani biti pastirji v Cerkvi, če bomo dopustili, da nas obličje
Boga, Dobrega pastirja, razsvetli, očisti, preoblikuje in nas v polnosti prenovljene
postavi nazaj v naše poslanstvo. Da bi tudi v naših delovnih okoljih lahko čutili,
gojili in uporabljali močan pastoralni čut, predvsem do oseb, ki jih vsak dan srečujemo.
Da se nihče ne bi čutil zanemarjenega ali slabo obravnavanega, ampak bi vsak najprej
tukaj lahko doživel pozorno skrb Dobrega pastirja« (Pridiga,
22. februar 2016),
Pastoralnost in duhovnost služenja ter občestva naj poživlja prizadevanje vsega osebja kurije, saj je to protistrup proti vsakršnem strupu častihlepnosti ali lažni tekmovalnosti.
3. Misijonarskost (Osredinjenost v Kristusu)
Namen katere koli cerkvene službe je prinašati veselo oznanilo vsem do skrajnih meja
zemlje, kakor nas uči koncil: »Obstajajo cerkvene strukture, ki utegnejo pogojevati
oznanjevalno živahnost, prav tako pa dobre strukture služijo namenu, ko je v njih
življenje, ki jih oživlja, podpira in presoja. Brez novega življenja in pristnega
evangeljskega duha, brez »zvestobe Cerkve svoji poklicanosti«, se katera koli nova
struktura v kratkem času polomi« (Veselje
evangelija, 26).
4. Racionalnost
Na osnovi počela, da so vsi dikasteriji pravno enaki med sabo, je bila potrebna racionalizacija
organizmov rimske kurije z namenom, da se poudarijo vsakemu dikasteriju lastne pristojnosti.
Te pristojnosti je treba spoštovati, a jih tudi razumno porazdeliti, da bodo učinkovite
in jih bo mogoče udejanjiti. Noben dikasterij torej si ne more pripisati pristojnosti
drugega dikasterija, kot je s pravom določeno. Po drugi strani pa je vsak dikasterij
direktno povezan s papežem.
5. Funkcionalnost
Morebitna združitev dveh ali več dikasterijev, ki imajo sorodna ali tesno povezana
področja pristojnosti, v en sam dikasterij, je po eni strani zaradi večje prepoznavnosti
dikasterija tudi navzven. Po drugi strani pa zaradi neposrednega stikanja in medsebojnega
vplivanja posameznih resničnosti znotraj enega samega dikasterija, da pride do večje
funkcionalnosti. Ta pa zahteva nenehno preverjanje vlog, domačnost v pristojnostih
in odgovornostih osebja ter posledično prestavitve, zaposlitve, prekinitve in tudi
napredovanja.
6. Sodobnost (Posodobitve)
To je sposobnost brati in prisluhniti 'znamenjem časa'. V tem smislu »Za ta namen
urno ukrepamo, da bodo dikasteriji rimske kurije v skladu s situacijo našega časa
ter bodo prilagojeni za potrebe vesoljne Cerkve« (Sedula
Mater, 15. avgust 2016). To je tudi zahteval drugi vatikanski koncil: »Dikasteriji
rimske kurije naj se organizirajo glede na potrebe časa, dežel in obredov, še posebej
glede njihovega števila, imena, pristojnosti, načina dela ter usklajevanja njihovih
dejavnosti.«
7. Zmernost
S tega vidika sta potrebni poenostavitev in pospešitev administrativnih zadev kurije:
združitev dikasterijev glede na pristojnosti in notranja poenostavitev posameznih
dikasterijev; morebitna ukinitev uradov, za katere se ugotovi, da niso več potrebni.
Vključevanje v dikasterije ali zmanjševanje komisij, akademij, odborov.., vse to zaradi
nepogrešljive zmernosti, potrebne za pravilno in pristno pričevanje.
8. Subsidiarnost
Preureditev posebnih pristojnosti določenih dikasterijev ali prenos, če je potrebno
iz enega v drugi dikasterij z namenom zagotovitve samostojnosti, koordinacije in subsidiarnosti
pri izvajanju teh pristojnosti ter njihove notranje povezanosti. V tem smislu je potrebno
spoštovati počelo subsidiarnosti in racionalnosti v odnosu do državnega tajništva
ter znotraj le-tega, glede njegovih različnih pristojnosti, da bo pri izpolnjevanju
svojih dolžnosti lahko v neposredno in takojšno pomoč papežu. Vse to pa zaradi boljšega
usklajevanja različnih področij dikasterijev ter uradov kurije. Državno tajništvo
bo lahko izvajalo to pomembno vlogo pri uresničevanju edinosti, medsebojne odvisnosti
ter koordinacije njegovih oddelkov ter njegovih različnih področij.
9. Sinodalnost
Delovanje rimske kurije mora biti sinodalno: redna srečanja voditeljev dikasterijev,
katerim predseduje rimski papež, redne avdience 'po spisku' voditeljev dikasterijev,
običajna med dikasterijska srečanja. Zmanjšanje števila dikasterijev bo omogočilo
bolj pogosta in redna srečanja posameznih prefektov s papežem in bolj učinkovita srečanja
voditeljev dikasterijev, saj se je videlo, da to ni bilo mogoče, če jih je preveč.
Sinodalnost pa je potrebno živeti tudi znotraj vsakega dikasterija. Potrebno je dati večji pomen kongresom in povečati pogostnost rednih zasedanj. Znotraj dikasterija je potrebno izogniti se notranjim delitvam zaradi različnih razlogov, kot na primer množenje specializiranih oddelkov, ki bi težili k samozadostnosti. Naloga tajnikov ali podtajnikov je, da poskrbijo za koordinacijo med njimi.
10. Katoliškost
S sodelavci, poleg duhovnikov ter posvečenih oseb, mora kurija odsevati katoliškost
Cerkve tako, da zaposluje osebje z vsega sveta, stalne diakone, verne laike in laikinje.
Pri izbiri le-teh je potrebno biti pozoren na njihovo neoporečno duhovno in moralno
življenje ter na njihovo poklicno usposobljenost. Primerno bi bilo predvideti večje
število vernih laikov posebno v tistih dikasterijih, kjer bi bili lahko bolj kompetentni
od klerikov ali posvečenih oseb. Poleg tega je izredno pomembno ovrednotiti vlogo
ženske in laikov v življenju Cerkve ter vključevanje v vodstveno vlogo po dikasterijih,
s posebno pozornostjo na njihovo multikulturnost.
11. Profesionalnost
Nujno potrebno je, da vsi dikasteriji uvedejo politiko stalnega usposabljanja osebja,
da bi se izognili 'zarjavelosti' ali rutinski funkcionalnosti. Po drugi strani pa
je potrebno dokončno prenehati s prakso promoveatur ut amoveatur (povišanje, da se
koga znebi).
12. Postopnost
Postopnost je sad nepogrešljivega razločevanja, v katerega je vključen zgodovinski
proces, določitve terminov in etap, preverjanja, popravki, eksperimenti ter odobritev
poskusnega obdobja. V teh primerih ne gre za neodločnost temveč za nujno potrebno
fleksibilnost, da pridemo do resnične reforme.
Konkretni
koraki
Papež Frančišek je zatem naštel posamezne korake prehojene poti reforme rimske kurije
od 13. aprila 2013, ko je napovedal svet kardinalov, tako imenovani C8, ki je od 1.
julija 2014 postal C9 do 18. oktobra 2016, ko je papež odobril statut Papeške akademije
za življenje.
All the contents on this site are copyrighted ©. |