Papež Frančišek: Upati – biti s Kristusom na poti naproti Očetu

VATIKAN (sreda, 21. december 2016, RV) – Jezusovo rojstvo, izvir upanja: to je bil naslov današnje kateheze papeža Frančiška med redno splošno avdienco. Tema upanja, kateri so posvečene kateheze v zadnjih nekaj tednih, je zelo primerna za adventni čas, je najprej pripomnil sveti oče.

Doslej nas je vodil prerok Izaija. Danes, le nekaj dni pred božičem, pa je papež premišljeval o trenutku, ko je – tako rekoč – upanje vstopilo v svet, z utelešenjem Božjega Sina (Lk 2,9.11-14.16). Izaija je rojstvo Mesija naznanil v več odlomkih: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel« (Iz 7,14), »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine« (Iz 11,1). V teh odlomkih se razodeva pomen božiča. Bog izpolni obljubo, ko postane človek. Ne zapusti svojega ljudstva, približa se mu tako, da se odreče svoji božanskosti. Na ta način Bog pokaže svojo zvestobo in uvede novo Kraljestvo, ki človeštvu podarja novo upanje. To upanje je večno življenje.

Kristusovo rojstvo nam govori o upanju, ki je vidno in razumljivo
Kadar se govori o upanju, se pogosto nanaša na nekaj, kar ni v moči človeka in tudi ni vidno. Dejansko gre tisto, kar upamo, onstran naših moči in našega pogleda. Toda Kristusovo rojstvo, s katerim se začenja odrešenje, nam govori o drugačnem upanju, upanju, v katerega lahko zaupamo, je vidno in razumljivo, kajti utemeljeno je v Bogu: »On vstopi v svet in nam podari moč, da hodimo z njim: Bog v Jezusu hodi z nami in  hoditi z Njim naproti polnosti življenja nam daje moč, da v sedanjosti bivamo na nov način, četudi je težko.«

Upati – biti s Kristusom na poti naproti Očetu
Upati za kristjana torej pomeni »gotovost, da je s Kristusom na poti naproti Očetu, ki nas čaka«. Upanje ni nikoli pri miru, upanje je vedno na poti in nam omogoča hoditi. To upanje, ki nam ga podarja Otrok iz Betlehema, ponudi cilj, dobro usodo sedanjosti, zveličanje človeštvu, blaženost tistemu, ki se zaupa usmiljenemu Bogu. Sv. Pavel vse to povzame z besedami: »Odrešeni smo bili v upanju« (Rim 8,24). Ko v tem svetu torej hodimo v upanju, smo rešeni. Tako se vsakdo izmed nas lahko vpraša: »Hodim v upanju ali je moje notranje življenje pri miru, zaprto? Je moje srce zaprt predal ali je predal, odprt za upanje, ki mi omogoča hoditi, in to ne sam, temveč z Jezusom?«

Na krščanskih domovih se v adventnem času pripravijo jaslice, v skladu s tradicijo, ki sega do sv. Frančiška Asiškega. Tudi jaslice v svoji preprostosti razodevajo upanje: vsaka od oseb je zatopljena v to ozračje upanja.

Betlehem, Marija, Jožef, pastirji
Najprej opazujmo mesto, kjer se je rodil Jezus: Betlehem. To je bilo majhno naselje v Judeji, kjer je bil tisoč let prej rojen David, pastirček, katerega je Bog izvolil za Izraelovega kralja. Betlehem ni prestolnica, zato mu da Božja previdnost prednost, saj Bog rad deluje med majhnimi in ponižnimi. V tem kraju se tako rodi dolgo pričakovani Davidov sin, Jezus, v katerem »se srečata Božje upanje in upanje človeka«.

Zatem je papež Frančišek povabil, da bi pogledali Marijo, ki je Mati upanja. S svojim »da« je Bogu odprla vrata našega sveta: njeno dekliško srce je bilo polno upanja, povsem jo je razvnemala vera. Tako jo je Bog izbral in ona je verjela njegovi besedi. Devet mesecev je bila skrinja nove in večne Zaveze, sedaj v votlini kontemplira Otroka in v Njem vidi ljubezen Boga, ki prihaja rešit svoje ljudstvo in celotno človeštvo.

Poleg Marije je Jožef, potomec Jeseja in Davida. Tudi on je verjel angelovim besedam. Ko gleda Jezusa v jaslih, premišljuje, da ta Otrok prihaja od Svetega Duha, in da mu je Bog sam naročil, naj ga imenuje »Jezus«. V tem imenu je upanje za vsakega človeka, kajti preko tega otroka ženske bo Bog človeštvo odrešil smrti in greha. »Zato je pomembno gledati jaslice!«

V jaslicah pa so tudi pastirji, ki predstavljajo ponižne in uboge, ki so pričakovali Mesija, »Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25) in »odrešenje Jeruzalema« (Lk 2,38). V Otroku vidijo izpolnitev obljub in upajo, da bo Božja rešitev prišla za vsakogar od njih. »Kdor zaupa v lastne gotovosti, predvsem materialne, ne pričakuje rešitve od Boga.« O tem smo prepričani: naše gotovosti nas ne bodo rešile; edina gotovost, ki nas rešuje, je gotovost upanja v Boga. Reši nas, ker je močan in nam omogoča v življenju hoditi z veseljem, z željo, da bi delali dobro, z željo, da bi bili srečni v večnosti. Majhni, pastirji, zaupajo v Boga, upajo Vanj, in se veselijo, ko v otroku prepoznajo znamenje, ki so jim ga nakazali angeli (glej Lk 2,12).

Krščansko upanje se izraža v hvaljenju in zahvaljevanju Bogu
Ravno zbor angelov z višav oznanja veliki načrt, ki ga uresničuje ta Otrok: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Krščansko upanje se izraža v hvaljenju in zahvaljevanju Bogu, ki je uvedel svoje Kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. »Dragi bratje in sestre, v teh dneh, ko kontempliramo jaslice, se pripravljamo na Gospodovo rojstvo. Resnično bo praznik, če bomo sprejeli Jezusa, seme upanja, ki ga Bog polaga v sledi naše osebne in skupnostne zgodovine. Vsak 'da' Jezusu, ki prihaja, je kal upanja. Zaupajmo v to kal upanja, v ta 'da': 'Da, Jezus, ti me lahko rešiš, ti me lahko rešiš.' Vesel božič upanja vsem!«