Papež Frančišek: Kristjani odpirajo Jezusu pot in tako pričujejo zanj

VATIKAN (petek, 16. december 2016, RV) – Kristjani gledajo na 'velikega' Janeza Krstnika, kot na zgled ponižnega pričevanja za Jezusa, saj je izničil samega sebe vse do smrti, da bi pokazal na prihod Božjega Sina. O tem je spregovoril papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte navzočim, med katerimi so bili predvsem taki, ki obhajajo okroglo obletnico petdeset let duhovništva ali posvečenega življenja ali poroke.

Janez Krstnik je priča, ki pokaže na Jezusa
Bogoslužje Cerkve nam tudi danes, kakor zadnja dva dni, ponuja v razmišljanje lik Janeza Krstnika, ki je v evangeliju predstavljen kot priča. »Njegova poklicanost je ravno to«, je razlagal papež med homilijo, »da pričuje za Jezusa«, »pokaže na Jezusa«, kot svetilka na luč: »Svetilka, ki kaže, kje je luč, pričuje za luč. Bil je glas. On sam je rekel o sebi: 'Jaz sem glas, ki vpije v puščavi'. Bil je glas, ki pa pričuje za Besedo, kaže na Besedo, Božjo Besedo, Besedo. On je samo glas. On je bil spokorni pridigar, ki je krščeval, Krstnik. Pri njem je vse jasno, saj jasno pravi: 'Za menoj pride drugi, ki je močnejši od mene, ki je večji od mene, kateremu nisem vreden, da bi mu zavezal obutev. On vas bo krstil s ognjem in Svetim Duhom.«

Janezova ponižnost, njegovo izničenje je zgled za kristjane
Janezov zgled je torej »začasen, ki pa kaže na dokončnega« in ta dokončni je Jezus. »To je«, opaža papež, »njegova veličina, ki jo je pokazal vsakič, ko so ga ljudstvo in učitelji postave spraševali, če ni morda Mesija. On je zelo jasno odgovarjal: »Nisem.«

»To začasno, a gotovo, močno pričevanje, ta bakla, ki se ne pusti ugasniti vetru posvetnosti, ta glas, ki se ni pustil utišati moči ošabnosti, je postalo nekdo, ki pokaže drugega in odpre vrata za drugo pričevanje, tisto Očetovo, o katerem danes pravi Jezus: ' Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo, Očetovo'. In Janez Krstnik je odprl vrata za to pričevanje. In zaslišal se je Očetov glas: 'Ta je moj Sin'. Janez pa je bil tisti, ki je odprl ta vrata. Velik je ta Janez, vedno se pusti odriniti na stran.«

»Ponižen je, sam sebe da v nič,« je ponovno poudaril papež, »in s tem pripravlja isto pot, po kateri bo šel potem Jezus, po tisti 'izprazniti se samega sebe'.« In tako bo vse do konca, v »temini celice, v zaporu, obglavljen zaradi muhavosti plesalke, zavisti prešuštnice in slabosti pijanca.«

Kristjani s svojim življenjem odprejo pot Jezusu
Sveti oče se je na koncu obrnil na zbrane vernike, redovnike, redovnice in škofe,  pare, ki obhajajo petdesetletnico z voščilom: »Primeren dan je danes, da si postavimo vprašanje o lastnem krščanskem življenju. Ali je moje krščansko življenje vedno odpiralo pot Jezusu? Ali je bilo moje življenje polno te geste, torej pokazati na Jezusa? Zahvalite se za vsakič, ko ste to storili, zahvaliti se in ponovno, po petdesetih, s to mlado starostjo oziroma s postarano mladostjo, - kakor dobro vino – storiti korak naprej kot pričevalci za Jezusa. Naj vam Janez, ta veliki pričevalec, pomaga na tej novi poti, ki jo danes vi, ki obhajate petdeset let duhovništva, posvečenega življenja ali zakona, začenjate.