Kardinal Lorenzo Baldisseri: Sinodalnost - drugo ime Cerkve

VATIKAN (četrtek, 15. december 2016, RV) – Na Radiu Vatikan je v torek potekala predstavitev dveh novih knjig avtorja Michela Giulia Masciarellija: Sinodalno ljudstvo. Skupna hoja in Sinodalna župnija. Dom Božjega ljudstva. Dogodka se je udeležil tudi kardinal Lorenzo Baldisseri, generalni tajnik škofovske sinode. V nadaljevanju povzemamo njegov govor.

Drugo ime Cerkve
Michele Giulio Masciarelli, ki je tudi svetovalec generalnega tajništva škofovske sinode, v središče svojih dveh del postavi temo sinodalnosti, ki pridobiva na pomembnosti v cerkvenem življenju in vedno bolj povzema dosedanjo pot reforme Cerkve in njenih institucij. Izhodišče Masciarellijevega razmišljanja je Frančiškov govor na slovesnosti ob petdeseti obletnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktobra 2015. Sveti oče je takrat orisal program prenove, ki je potrebna na vseh ravneh Cerkve. Spregovoril je o »razpršeni« sinodalnosti, ki je zmožna prepojiti vsako okolje cerkvenega delovanja, zavedajoč se, da je sinodalnost konstitutivna razsežnost Cerkve. Zatrdimo lahko, da sta sinodalnost in Cerkev sinonima; syn-odós, kar pomeni »hoditi skupaj« je drugo ime Cerkve Jezusa Kristusa.

Sinodalno ljudstvo
Knjiga Sinodalno ljudstvo je komentar na prej omenjeni papežev govor. Masciarelli z zgodovinskega in teološkega vidika poglobi pojem cerkvene sinodalnosti in ga poveže s cerkveno kategorijo Božjega ljudstva. Dobro pojasni, da sinodalnost ni škofovska kolegialnost, čeprav sta oba pojma med seboj tesno povezana. Sinodalnost namreč govori o cerkveni subjektiviteti celotnega Božjega ljudstva in je ontološko utemeljena na zakramentih krščanskega uvajanja. Ker so pastirji člani tega ljudstva, je jasno, da se lahko in se mora govoriti tudi na primer o duhovniški sinodalnosti in škofovski sinodalnosti, ki se sklicuje na bogat koncilski nauk o kolegiju apostolov in njihovih naslednikih.

Sinodalna župnija
S teologijo sinodalnosti pisec nadaljuje tudi v drugi knjigi Sinodalna župnija. Besedilo, v katerem v ospredje stopi pastoralna rahločutnost duhovnika v župniji in škofiji, še bolje pokaže, da sinodalnost ni neka »visoka ideja«, ki zanima samo papeža in škofe, ampak je pojem-smernica, primeren tudi na »osnovni cerkveni ravni«, torej za župnije, kjer ljudje vsakodnevno živijo svojo krščansko vero in cerkveno pripadnost.

Priznati moramo, da se naše župnijske skupnosti še niso v celoti osvobodile klerikalnega pogleda iz preteklosti: pastirji in laiki so pogosto navajeni na individualistično izvajanje pastoralne oblasti, nezmožni ovrednotiti dejavno vlogo vseh krščenih, ki imajo darove in karizme za skupno korist. V tem smislu se je treba osredotočiti na organizme sodelovanja, ki so se porodili z drugim vatikanskim koncilom in na katere je že večkrat opozoril papež Frančišek. Na prvem mestu so to pastoralni sveti, škofijski in župnijski, kjer moški in ženske, ki zastopajo vse člane skupnosti, pomagajo pastirjem v pastoralnem načrtovanju.

Kardinal Lorenzo Baldisseri je svoj govor sklenil z besedami, da Masciarellijevi knjigi ponujata pomemben prispevek k teološki in pastoralni poglobitvi sinodalnosti.