Sveti oče novim veleposlanikom o nenasilju kot vesoljni vrednoti

VATIKAN (četrtek, 15. december 2016, RV) – »Prihajate iz regij po svetu, ki so med seboj zelo oddaljene in različne.« Tako je papež Frančišek začel svoj nagovor veleposlanikom Burundija, Fidžija, Moldavije, Mavricija, Švedske in Tunizije pri Svetem sedežu, ki so mu danes izročili poverilna pisma. Obzorje Svetega sedeža je po svoji naravi vesoljno, in sicer zaradi poklicanosti in poslanstva, ki ga je Bog zaupal nasledniku apostola Petra. To poslanstvo je v svojem bistvu versko, vendar pa je preko zgodovine privzelo tudi razsežnost odnosov z državami in njihovimi voditelji.

Sveti oče je zatrdil, da je v tem zgodovinskem okviru katoliška Cerkev, ki ima v Svetem sedežu tako rekoč svoje združujoče in gonilno središče, poklicana posredovati in pričevati o tistih duhovnih in moralnih vrednotah, ki so utemeljene v sami naravi človeškega bitja in družbe ter so kot take skupne vsem, ki si prizadevajo za skupno dobro. Pomembno mesto med temi vrednotami zavzema mir. Papeži so v zadnjih petdesetih letih miru posvetili posebno poslanico, naslovljeno na civilne in verske oblasti po svetu ter na vse moške in ženske dobre volje. Ravno pred nekaj dnevi je bila objavljena poslanica za prihodnji svetovni dan miru, katere tema je 'Nenasilje: stil politike za mir'. Papež Frančišek je v nadaljevanju nagovora tako spregovoril o nenasilju.

Nenasilje je vesoljna vrednota
»Nenasilje je značilen primer vesoljne vrednote, ki v Kristusovem evangeliju dobi svojo izpolnitev, a ki pripada tudi drugim plemenitim in starodavnim duhovnim tradicijam.« V svetu, kot je današnji, na žalost zaznamovanem z vojnami in številnimi konflikti, kakor tudi z razširjenim nasiljem, ki se v različnih oblikah izraža med običajnim skupnim življenjem, izbira nenasilja kot življenjskega stila vse bolj postaja zahteva odgovornosti na vseh ravneh: od družinske vzgoje, družbene in civilne zavzetosti, do političnega delovanja in mednarodnih odnosov. Gre za to, da se v katerikoli okoliščini zavrne nasilje kot metodo reševanja konfliktov, in se z njimi, nasprotno, vedno sooči z dialogom in pogajanjem.

Nenasilje predpostavlja moč duha in pogum
Predvsem tisti, ki so na pomembnih položajih v narodnem ali mednarodnem okviru, so poklicani v svoji vesti in opravljanju svojih nalog privzeti nenasilen stil. Le-ta še zdaleč ni »sinonim za šibkost ali pasivnost, temveč nasprotno, predpostavlja moč duha, pogum in sposobnost soočati se z vprašanji in konflikti z razumsko poštenostjo«. Gre zares za iskanje skupnega dobrega, ki ima prednost pred vsakim pristranskim interesom, bodisi ideološkim, ekonomskim ali političnim.

Pot, ki ji moramo slediti v sedanjosti in prihodnosti
V preteklem stoletju, ki so ga sicer hudo prizadele vojne in genocidi nezaslišanih razsežnosti, lahko najdemo nekaj svetlih primerov, kako nenasilje, če je sprejeto s prepričanjem in udejanjano z doslednostjo, doseže pomenljive rezultate tudi na družbeni in politični ravni. Nekateri narodi so zahvaljujoč zavzetosti nenasilnih voditeljev osvojili cilje svobode in pravičnosti na miroljuben način. »To je pot, ki ji moramo slediti v sedanjosti in prihodnosti. To je pot miru, ne tista, ki se jo razglaša z besedami, a je dejansko zavrnjena s strategijami prevlade, ki jih podpirajo škandalozni izdatki za oboroževanje, medtem ko so mnoge osebe brez nujnih sredstev za preživetje.«

»Dragi veleposlaniki,« tako je papež Frančišek zaključil, »moja želja in želja Svetega sedeža je skupaj z vladami vaših držav nadaljevati s tem procesom spodbujanja miru, kakor tudi drugih vrednot, ki prispevajo k celostnemu razvoju človeškega bitja in družbe.«