Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. adventno nedeljo

Iz 35,1-6.10
Naj vriskata puščava in goljava,
raduje naj se pustinja
in naj cvete kakor narcisa.
Bujno naj cvete,
se raduje in radostna vriska.
Dano ji bo veličastvo Libanona,
krasota Karmela in Šaróna.
Gledali bodo Gospodovo veličastvo,
krasoto našega Boga.
Okrepíte onemogle roke,
utrdíte klecava kolena.
Recite njim, ki so plahega srca:
»Bódite močni, nikar se ne bojte!
Glejte, vaš Bog!
Maščevanje prihaja,
Božje povračilo,
on prihaja, da vas reši!«
Tedaj spregledajo oči slepih,
in gluhim se odprlo ušesa.
Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
in jezik nemega bo vriskal.
Kajti v puščavi začno izvirati vode,
v pustinji potoki.
Od Gospoda odkupljeni se bodo vrnili
prišli bodo vriskajoč na Sion.
Večno veselje bo nad njihovo glavo,
radost in veselje dosežejo,
žalost in vzdihovanje pobegneta.

Jak 5,7-10
Potrpite torej bratje, do Gospodovega prihoda. Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in zanj potrpi, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod se je približal. Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni; glejte, sodnik stoji pred vrati. Za zgled trpljenja in potrpežljivosti, bratje, si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu.

Mt 11,2-11
Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, mu je rekel po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: 'Slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj'«

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, še več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je zapisano: 'Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj'. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Razlaga cerkvenih očetov
Evzebij iz Cezareje pravi, »da je puščava simbol za pogane, ki še nimajo Božjih darov.« Sv. Gregor Niški pa razlaga: »Puščava je simbol za izsušeno dušo. Karmel pa je nasprotno simbol za dušo, ki je po Svetem Duhu prejela milost. Velika libanonska drevesa pa predstavljajo Boga, ki prenavlja človeštvo.« Evzebij iz Cezareje nadalje pravi, da je bila »čast, ki je bila (Izraelu) podeljena, sedaj prenesena na pogane.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi, da je »Bog spremenil judovsko puščavo v kraj, ki je te časti vreden in sicer v Cerkev.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Kristus je imenovan Gospod, ker je učlovečeni Sin.« Evzebij iz Cezareje dodaja: »Gospodova slava se je pojavila v trenutku krsta.« Sv. Beda Častitljivi razlaga: »Izaija je prerokoval, da bodo pogani prišli po Kristusu do vere v Boga.« Tertulijan nadalje razlaga, da se Izaijeve besede »onemogle roke« in »klecava kolena« nanašajo na ohromelost, ki pa jo bo Bog pozdravil.« Sv. Ambrož vzklikne: »Vera v Boga je naša moč!« Sv. Kromacij Oglejski pa pravi, da je »Izaija prerokoval ravno o tistih, ki se bodo pokesali, po tem ko bodo slišali pridiganje Janeza Krstnika.« Sv. Ambrož zatrdi, da »morajo kristjani bežati pred zlobo sveta.« Evzebij iz Cezareje vidi uresničitev enega dela Izaijeve prerokbe v evangeljski pripovedi, ko je nekaj mož privedlo hromega k Jezusu, da bi ga ozdravil.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Izaija je izrekel prerokbe o ozdravljenjih, ki jih je Kristus izvršil.« Zato več cerkvenih očetov trdi, da so bili Kristusovi čudeži natančna izpolnitev te prerokbe.« Tertulijan pravi, da se »večno veselje začne po vstajenju.« Sv. Janez Kasijan in sv. Ambrož trdita, »ko se približa dobro, trpljenje in bolečina zbežita.« Sv. Janez Kasijan nadaljuje: »V Božjem kraljestvu je veselje brez konca.« Primacij, škof iz Adrumenta pravi: »Nad tiste, ki verujejo bo prišlo večno zdravje.«

Sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa pravita, da je tudi »Janez, ki ga bo Herod Antipa kmalu zatem ubil, poslal svoje učence h Kristusu, da bi oni, potem ko bodo videli njegove čudeže ter njegovo moč, lahko verovali vanj.« Gregor Veliki se ob tem sprašuje, »čemu je Janez poslal svoje učence, da bi Jezusa vprašali to, kar bi lahko on sam vprašal, ter dodaja, da Janez pravzaprav sprašuje, če ni morda on tisti predhodnik Jezusovega poslanstva na tem svetu.« Teodor iz Mopsuestije pravi, »da je nemogoče, da Janez ne bi poznal Kristusa in nadaljuje, da zato vsak, ki hoče poznati Jezusa, ga mora osebno spoznati.«

Cerkveni očetje ponujajo različne razlage tega odlomka. Sv. Hilarij pravi: »Kakor je Postava napovedala Kristusa in odpuščanje grehov ter obljubljala nebeško kraljestvo, tako je Janez vsa ta dela izpolnil. Ko je bila torej učlovečena Postava prisiljena iti v zapor, je le-ta poslala misijo, da bi po njej slišala veselo novico.« Sv. Janez Krizostom nadalje razlaga: »Jezus ni rekel nič takega, da bi razodel svojo resnično identiteto, temveč je pustil, da so to lahko razumeli iz njegovih čudežev.« Neznani pisec pa pravi, da je »Jezus odgovoril Janezovim učencem: 'Blagor vam, če se ne boste nad mano pohujšali'.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje to misel takole: »Jezus je s tem opravičil Janezovo obnašanje in tako pokazal, da le-ta ni spremenil dosedanjega pričevanja, ampak je za vedno ostal trden pri svojem prepričanju.« Sv. Hieronim takole razlaga Jezusove besede, ki jih je namenil tistim, ki so šli v puščavo gledat Janeza: »Spominjajte se razloga, zakaj ste šli v puščavo: Gotovo ne zato, da bi videli človeka podobnega trsu, ki ga kakršen koli veter maje, torej tako površinskega človeka, ki je negotov nad tem, kar je on sam oznanjal.« Gregor Veliki in Neznani pisec temu pritrjujeta: »Prav gotovo Janez ni bil trs, ki ga je kakršen koli vetrič odobravanja ali kritike zamajal.« Neznani pisec k temu dodaja: »Janez še ni začel pričevati o Kristusu, ko mu je ta dal več, kot je on rekel. Ko pa je Janez poveličal Kristusa, ga je poveličal na človeški način, Kristus pa mu je podelil božjo slavo.«

Sveti Hieronim nadalje omenja, da je »Janez opisan kot glasnik oziroma angel.« Neznani pisec pa to bolj podrobno razloži: »Angelski je tisti, ki je s svojo človeško naravo prispel do angelske svetosti in uspel doseči od Božje milosti to, kar po svoji naravi ni imel. S tem, da je bil človek in bil hkrati imenovan angel, je Janez dosegel večjo slavo, kot bi jo, če bi bil samo angel tako po imenu kot po naravi.«

»Ko je Jezus rekel o Janezu, da je največji med preroki, je s tem nakazal v kakšnem smislu. S tem, da je bil tako blizu tistemu, ki mora priti«, začenja misel sv. Janez Krizostom, ki jo Neznani pisec nadaljuje: »je Janez potrdil, da je tisti, ki je bil rojen iz žene, prej kot žena.« »Sveti človek, ki sedi blizu Očeta v nebeškem kraljestvu je večji od tistega, ki si še prizadeva v zemeljskem boju«, pravi sv. Hieronim. Teodor iz Mopsuestije pa pravi: »Med vsemi rojenimi iz žene je Janez največji, toda če se ga primerja s tistimi, ki so deležni Duha v nebeškem kraljestvu, pa je najmanjši.«

Misli Benedikta XVI.
»Gaudete in Domino semper –Veselite se v Gospodu zmeraj« (Fil 4,4). S temi besedami apostola Pavla se začne sveta maša tretje nedelje v adventu, ki se zaradi tega imenuje 'gaudete', nedelja 'veselite se'. Apostol spodbuja kristjane naj se veselijo, saj bo Gospod zagotovo prišel v slavi in se ne bo zamudil. Cerkev sprejema to apostolovo povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje Božiča in je njen pogled vedno bolj usmerjen proti Betlehemu. Pravzaprav mi pričakujemo v upanju Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem smislu, saj se je On, če tako rečemo, poročil z našo človeško naravo. Nase je sprejel našo pogojenost, ko je izbral, da bo v vsem kakor mi, razen v grehu, da bi po njem postali kakor On. Krščansko veselje izvira ravno iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj, z nami v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni, kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem, sicer ne na površini, temveč v globini človeške osebe, ki se Bogu zaupa in mu zaupa.