2016-12-10 10:00:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. adventno nedeljo


Angelus, 16. december 2007
»Gaudete in Domino semper – Veselite se v Gospodu zmeraj« (Fil 4,4). S temi besedami apostola Pavla se začne sveta maša tretje nedelje v adventu, ki se zaradi tega imenuje ‘gaudete’, nedelja ‘veselite se’. Apostol spodbuja kristjane naj se veselijo, saj bo Gospod zagotovo prišel v slavi in se ne bo zamudil. Cerkev sprejema to apostolovo povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje Božiča in je njen pogled vedno bolj usmerjen proti Betlehemu. Pravzaprav mi pričakujemo v upanju Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem smislu, saj se je On, če tako rečemo, poročil z našo človeško naravo. Nase je sprejel našo pogojenost, ko je izbral, da bo v vsem kakor mi, razen v grehu, da bi po njem postali kakor On. Krščansko veselje izvira ravno iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj, z nami v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni, kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem, sicer ne na površini, temveč v globini človeške osebe, ki se Bogu zaupa in mu zaupa.

Nekateri se sprašujejo, če je dandanes še možno takšno veselje. Na to vprašanje odgovarjajo s svojim življenjem možje in žene vseh starosti in socialnih slojev, srečni, ker so svoje življenje posvetili drugim. Mar ni bila v današnjem času blažena mati Terezija iz Kalkute nepozabna pričevalka resničnega evangelijskega veselja? Vsakodnevno je bila v stiku z revščino, s človeškim propadanjem in smrtjo. Čeprav je njena duša okušala temno noč vere, je vsem podarjala Božji nasmeh. V njenih zapiskih lahko preberemo: »Mi nepotrpežljivo čakamo na raj, kjer je Bog, vendar je v naši moči biti v raju že tu spodaj in od tega trenutka. Biti z Bogom srečni pomeni: ljubiti kakor On, pomagati kakor On, dajati kakor On, služiti kakor On. Da, veselje prevzame srce tistega, ki začne služiti majhnim in ubogim. V tistemu, ki tako ljubi, začne prebivati Bog in njegovo dušo prevzame veselje. Če pa srečo naredimo za malik, zgrešimo pot in težko najdemo veselje, o katerem govori Jezus. Ono srečo pogosto predlagajo kulture, ki so postavile osebno srečo na mesto Boga. To mišljenje se izraža v zagonetnem iskanju užitka za vsako ceno, v vedno večji uporabi drog kot begu oziroma zatekanju v umetni raj, ki pa se slej ali prej razblini.

Dragi bratje in sestre, tudi za božič lahko zgrešimo pot, če zamenjamo resnični praznik s takšnim, ki ne odpre srca za Kristusovo veselje. Devica Marija, pomagaj vsem kristjanom in ljudem, ki iščejo Boga, da bi dospeli do Betlehema kjer bodo srečali Otroka, ki se je rodil za nas, za odrešenje in srečo vseh ljudi.

Angelus, 12. december 2010
Dragi bratje in sestre! Na to tretjo adventno nedeljo bogoslužje predlaga odlomek iz Jakobovega pisma, ki se začne s tem opominom: »Potrpite torej bratje, do Gospodovega prihoda« (Jk 5,7). Zelo se mi zdi pomembno v današnjem času poudariti vrednost vztrajnosti in potrpežljivosti, kreposti, ki so ju naši očetje še imeli v svojih 'nahrbtnikih', a danes nista več tako priljubljeni v takšnem svetu, v katerem se poveličuje predvsem spremembe in sposobnosti prilagoditi se vedno novim in različnim situacijam. Ne da bi karkoli odvzeli tem vidikom, ki so tudi odlike človeškega bitja, nas advent vabi, da okrepimo to notranjo vztrajnost, to odpornost duše, ki nam omogočata, da ne obupamo med pričakovanjem dobrega, ki zamuja, ampak da ga čakamo, še več, da se pripravimo na prihod z dejavnim zaupanjem.

»Glejte, poljedelec,« piše Jakob, »pričakuje dragocen sad zemlje in zanj potrpi, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod se je približal« (Jak 5,7-8). Primera s kmetom je zelo zgovorna, saj kdor je sejal na polju ima sedaj nekaj mesecev potrpežljivega in vztrajnega pričakovanja. Pri tem vem, da se med tem s semenom po zaslugi jesenskega in pomladnega dežja odvija proces. Poljedelec ni fatalist (slepo vdan v usodo), temveč je zgled za miselnost, ki na uravnotežen način združuje vero in razum. On po eni strani pozna naravne zakonitosti in tudi sam skuša dobro opraviti delo, po drugi stani pa zaupa v Previdnost, saj nekatere temeljne stvari niso v njegovih rokah, temveč v rokah Boga. Potrpežljivost in vztrajnost sta ravno povzetek človeškega prizadevanja in zaupanja v Boga.

»Utrdite svoja srca«, pravi Sveto pismo. Kako lahko to storimo? Kako lahko utrdimo svoja srca, ki so že po sebi bolj ali manj krhka, a so z današnjo negotovo kulturo, v katero smo potopljeni, še bolj nestabilna? Pomoči je dovolj, to je Božja Beseda. Saj, ko vse mine in se spreminja, Gospodova beseda ne mine. Če se zaradi dogodkov življenja čutimo izgubljene in se zdi, da je vsaka gotovost propadla, imamo kompas, s katerim lahko najdemo smer, imamo sidro, da nas ne bo odnesel tok. In tukaj nam je ponujen zgled prerokov, torej tistih oseb, ki jih je Bog poklical, da bi govorile v njegovem imenu. Prerok najde veselje in moč v Gospodovi Besedi in medtem ko ljudje pogosto iščejo srečo na poteh, ki se pokažejo kot napačne, on oznanja resnično upanje, tisto, ki ne razočara, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Vsak kristjan je v moči krsta prejel preroško dostojanstvo. To lahko vsak ponovno odkrije in razvije z vztrajnim poslušanjem božanske Besede. Naj nam to izprosi Devica Marija, ki jo evangelij imenuje blažena, saj je verovala v izpolnitev Gospodovih besed (prim. Lk 1,45).

Pridiga v župniji sv. Maksimilijana Kolbeja na 3. adventno nedeljo, 12. decembra 2010
Dragi bratje in sestre, poleg povabila k veselju, se današnje bogoslužje na nas obrača z besedami sv. Jakoba, da smo stanovitni in potrpežljivi med pričakovanjem Gospoda, ki bo prišel, in to skupaj kot skupnost, pri tem pa se izogibamo pritoževanju in sodbam (prim. Jak 5,7-10).

V evangeliju smo slišali Krstnikovo vprašanje iz ječe, kjer se nahaja. Krstnik, ki je naznanil prihod Sodnika, ki bo spremenil svet, sedaj občuti, da je svet ostal isti. Dal je torej vprašati Jezusa: »Ali si ti tisti, ki mora priti?  Ali naj čakamo drugega? »Ali si ti ali naj čakamo drugega?« V zadnjih dveh, treh stoletjih so mnogi vprašali: »Si res ti? Ali svet se mora bolj radikalno spremeniti? Ti tega ne boš storil?« Pa so prišli številni preroki, ideologi, diktatorji, ki so rekli: »Ni on! Ni spremenil sveta! Mi smo!« In so ustvarili svoje imperije, svoje diktature, svoj totalitarizem, ki naj bi spremenil svet. In ga je spremenil, toda na uničevalen način. Danes vemo, da za temi velikimi obljubami ni ostalo nič drugega kot velika praznina in ogromno uničenje. Niso bili oni.

In tako moramo ponovno videti Kristusa in vprašati Kristusa: »Si ti?« Gospod bo na tih, za njega značilen način odgovoril: »Vidite, kaj sem napravil. Nisem napravil krvave revolucije, nisem s silo spremenil svet, toda prižgal sem toliko svetilk, ki so medtem skozi tisočletja napravile veliko svetlobno cesto.« Tako lahko nadaljujemo in bomo videli, kot je rekel Gospod v odgovoru Janezu, da ni nasilna revolucija sveta, niti ne velike obljube, ki bodo spremenile svet, temveč tiha luč resnice in Božje dobrote, ki je znamenje Njegove navzočnosti in ki nam daje gotovost, da smo v polnosti ljubljeni, in da nismo pozabljeni, saj nismo proizvod naključja, temveč sad volje ljubezni. Zaradi tega lahko živimo, lahko čutimo Božjo bližino. »Bog je blizu«, pravi današnje prvo berilo, je blizu, toda mi smo pogosto daleč stran. Približajmo se, podimo v navzočnost Njegove luči, molimo Gospoda in v molitvenem stiku bomo tudi mi postali luči za druge.

Naš duh se mora odpreti temu povabilu in tako bomo z veseljem hodili naproti Božiču, posnemajoč Devico Marijo, ki je pričakovala v molitvi, v notranjem, a veselem strahu, rojstvo Odrešenika. Amen!








All the contents on this site are copyrighted ©.