VATIKAN (petek, 9. december 2016, RV) – Duhovniki naj bodo posredniki
Božje ljubezni, ne mislijo naj na lastne interese. Tako je med drugim opozoril sveti
oče danes zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte. Njegova homilija je bila
v celoti posvečena skušnjavam, ki lahko ogrozijo duhovniško služenje.
Podobni so otrokom, ki jim je nekaj ponujeno, a jim ni všeč, ko pa se jim ponudi nasprotno, jim prav tako ni všeč. Te Gospodove besede iz današnjega evangeljskega odlomka, ki govorijo o nezadovoljstvu ljudstva, so bile papeževo izhodišče. Tudi danes obstajajo mnogi nezadovoljni kristjani, ki ne uspejo doumeti, kaj nas je naučil Gospod, kaj je jedro razodetja v evangeliju. In med njimi so nezadovoljni duhovniki, ki po papeževih besedah storijo veliko slabega. Živijo nezadovoljni in iščejo vedno nove načrte. Njihovo srce je daleč od Jezusove logike, zato se pritožujejo in so žalostni.
Duhovnik naj bo posrednik, ne mešetar
Jezusova logika bi duhovniku namreč morala dati polno zadovoljstvo. To je logika posrednika:
Jezus je posrednik med Bogom in nami. Tudi duhovnik bi moral iti po tej poti. Ne sme
pa biti »tisti drugi lik, ki je zelo podoben, pa vendar ni isti«: ne sme biti »mešetar«.
Mešetar namreč opravlja svoje delo in dobi plačilo, nikoli ne izgubi. S posrednikom
je povsem drugače: »Posrednik izgubi samega sebe, da bi združil obe strani, da svoje
življenje, samega sebe; cena je lastno življenje, plača s svojim življenjem, s svojo
utrujenostjo, s svojim delom, da bi – v tem primeru župnik – združil čredo, da bi
združil ljudi in jih pripeljal k Jezusu.« Logika Jezusa kot posrednika je logika izničenja
samega sebe. Kot jasno pravi apostol Pavel v Pismu Filipljanom, je samega sebe izničil,
»izpraznil«, vse do smrti, smrti na križu, in sicer, da bi združil. Logika je torej
»izprazniti se, izničiti se«.
Verodostojen duhovnik je posrednik, ki je svojemu ljudstvu zelo blizu. Mešetar pa je nekdo, ki opravi svoje delo, nato pa prevzame drugo delo – vedno samo kot funkcionar. Ne ve, kaj pomeni umazati si roke sredi resničnosti. In zato, kadar se duhovnik iz posrednika spremeni v mešetarja, ni srečen in je žalosten.
Togost odžene ljudi v iskanju tolažbe
Srečo išče v tem, da »se pokaže«, da »da občutiti svojo avtoriteto«. Jezus je mešetarjem
svojega časa dejal, da se radi sprehajajo in se kažejo po trgih. Da pa postanejo pomembni,
se duhovniki mešetarji podajo na pot togosti. Ker so odmaknjeni od ljudi, pogosto
ne vedo, kaj je človeška bolečina; izgubijo tisto, česar so se naučili doma, ob delu
očeta, mame, starih staršev in bratov ter sester: »To izgubijo. So togi in vernike
obremenijo z mnogimi stvarmi, ki jih sami ne nosijo, kakor je Jezus govoril mešetarjem
svojega časa. Togost.« Z bičem v roki ljudstvu govorijo, česa se ne sme delati. »In
mnoge ljudi, ki se približajo v iskanju nekoliko tolažbe, nekoliko razumevanja, s
to togostjo odženejo stran.«
Tog in posveten duhovnik, ki postane funkcionar, se osmeši
Papež Frančišek je nadaljeval, da pa se togosti v celoti ne da ohranjati dolgo. V
svojem temelju je shizoidna. Človek konča tako, da navzven deluje togo, sam v sebi
pa je »katastrofa«. Togosti se pridruži še posvetnost. Duhovnik, ki je posveten in
tog, je nezadovoljen, ker je izbral napačno pot. Sveti oče je povedal, da je nekoč
prišel k njemu neki starejši monsinjor iz kurije, nekdo, ki dela, običajen in dober
človek, zaljubljen v Jezusa. Pripovedoval mu je, kako je šel v trgovino Euroclero,
da bi si kupil par srajc. Tam je pred ogledalom videl mladeniča, mladega duhovnika
ali bogoslovca, ki po njegovem mnenju ni mogel imeti več kot 25 let. Nosil je dolg
in širok žametni plašč s srebrno verižico ter se gledal. Tog posvetnež, je povzel
papež. »Tisti duhovnik – modri, zelo modri monsinjor – je bolečino uspel premagati
s šalo zdravega humorja in je dodal: 'In potem se govori, da Cerkev duhovništva ne
dovoli ženskam!'« Ko duhovnik postane funkcionar, se vedno osmeši.
Dobrega duhovnika se prepozna, če se zna igrati z otrokom
Papež Frančišek je spodbudil, da bi se med izpraševanjem vesti vprašali: »Sem bil
danes funkcionar ali posrednik? Sem skrbel zase, sem iskal samega sebe, moje udobje,
moj red, ali sem pustil, da je bil dan namenjen služenju drugim?« Sveti oče se je
spomnil, da mu je nekdo pripovedoval, da duhovnike prepozna, kakšni so, glede na njihovo
držo do otrok: če otroka znajo pobožati, se mu znajo nasmehniti, če se igrajo z otrokom.
To namreč pomeni, da se znajo ponižati, približati majhnim stvarem. Medtem ko je mešetar
žalosten, njegov obraz je vedno ali žalosten ali preveč resen, temačen. Njegov pogled
je temačen. Posrednik pa je odprt: »Nasmeh, sprejemanje, razumevanje, ljubkovanje.«
Polikarp, sv. Frančišek Ksaver in sv. Pavel
Nazadnje je papež Frančišek spregovoril še o treh »ikonah« duhovnikov, ki so bili
posredniki in ne mešetarji. Prvi je veliki Polikarp, ki se ne pogaja glede svoje poklicanosti,
ampak gre pogumno na grmado. Ko ga je ogenj ogrnil, so ljudje, ki so bili tam, začutili
»vonj po kruhu«. Posrednik »konča kakor kos kruha za svoje vernike«. Drugi je sv.
Frančišek Ksaver, ki je umrl v mladosti na obali otoka Sancian, gledajoč Kitajsko,
kamor je želel priti, a ni mogel, ker ga je Gospod vzel k sebi. Zadnji pa je ostareli
sv. Pavel, ki je tistega zgodnjega jutra, ko so ga vojaki prišli iskat pred usmrtitvijo,
dobro vedel, da se to dogaja zaradi izdajstva nekaterih iz skupnosti kristjanov. Toda
v življenju se je veliko boril in Gospodu se je ponudil kakor žrtev.
Te tri ikone – tako je papež sklenil – nam lahko pomagajo, poglejmo jih: »Kako želim sam končati svoje življenje duhovnika? Kot funkcionar, kot mešetar ali kot posrednik, to je, na križu?«
All the contents on this site are copyrighted ©. |