2016-12-09 14:39:00

Jutranja sveta maša: Duhovnik naj bo posrednik, ne mešetar


VATIKAN (petek, 9. december 2016, RV) – Duhovniki naj bodo posredniki Božje ljubezni, ne mislijo naj na lastne interese. Tako je med drugim opozoril sveti oče danes zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte. Njegova homilija je bila v celoti posvečena skušnjavam, ki lahko ogrozijo duhovniško služenje.

Podobni so otrokom, ki jim je nekaj ponujeno, a jim ni všeč, ko pa se jim ponudi nasprotno, jim prav tako ni všeč. Te Gospodove besede iz današnjega evangeljskega odlomka, ki govorijo o nezadovoljstvu ljudstva, so bile papeževo izhodišče. Tudi danes obstajajo mnogi nezadovoljni kristjani, ki ne uspejo doumeti, kaj nas je naučil Gospod, kaj je jedro razodetja v evangeliju. In med njimi so nezadovoljni duhovniki, ki po papeževih besedah storijo veliko slabega. Živijo nezadovoljni in iščejo vedno nove načrte. Njihovo srce je daleč od Jezusove logike, zato se pritožujejo in so žalostni.

Duhovnik naj bo posrednik, ne mešetar
Jezusova logika bi duhovniku namreč morala dati polno zadovoljstvo. To je logika posrednika: Jezus je posrednik med Bogom in nami. Tudi duhovnik bi moral iti po tej poti. Ne sme pa biti »tisti drugi lik, ki je zelo podoben, pa vendar ni isti«: ne sme biti »mešetar«. Mešetar namreč opravlja svoje delo in dobi plačilo, nikoli ne izgubi. S posrednikom je povsem drugače: »Posrednik izgubi samega sebe, da bi združil obe strani, da svoje življenje, samega sebe; cena je lastno življenje, plača s svojim življenjem, s svojo utrujenostjo, s svojim delom, da bi – v tem primeru župnik – združil čredo, da bi združil ljudi in jih pripeljal k Jezusu.« Logika Jezusa kot posrednika je logika izničenja samega sebe. Kot jasno pravi apostol Pavel v Pismu Filipljanom, je samega sebe izničil, »izpraznil«, vse do smrti, smrti na križu, in sicer, da bi združil. Logika je torej »izprazniti se, izničiti se«.

Verodostojen duhovnik je posrednik, ki je svojemu ljudstvu zelo blizu. Mešetar pa je nekdo, ki opravi svoje delo, nato pa prevzame drugo delo – vedno samo kot funkcionar. Ne ve, kaj pomeni umazati si roke sredi resničnosti. In zato, kadar se duhovnik iz posrednika spremeni v mešetarja, ni srečen in je žalosten.

Togost odžene ljudi v iskanju tolažbe
Srečo išče v tem, da »se pokaže«, da »da občutiti svojo avtoriteto«. Jezus je mešetarjem svojega časa dejal, da se radi sprehajajo in se kažejo po trgih. Da pa postanejo pomembni, se duhovniki mešetarji podajo na pot togosti. Ker so odmaknjeni od ljudi, pogosto ne vedo, kaj je človeška bolečina; izgubijo tisto, česar so se naučili doma, ob delu očeta, mame, starih staršev in bratov ter sester: »To izgubijo. So togi in vernike obremenijo z mnogimi stvarmi, ki jih sami ne nosijo, kakor je Jezus govoril mešetarjem svojega časa. Togost.« Z  bičem v roki ljudstvu govorijo, česa se ne sme delati. »In mnoge ljudi, ki se približajo v iskanju nekoliko tolažbe, nekoliko razumevanja, s to togostjo odženejo stran.«

Tog in posveten duhovnik, ki postane funkcionar, se osmeši
Papež Frančišek je nadaljeval, da pa se togosti v celoti ne da ohranjati dolgo. V svojem temelju je shizoidna. Človek konča tako, da navzven deluje togo, sam v sebi pa je »katastrofa«. Togosti se pridruži še posvetnost. Duhovnik, ki je posveten in tog, je nezadovoljen, ker je izbral napačno pot. Sveti oče je povedal, da je nekoč prišel k njemu neki starejši monsinjor iz kurije, nekdo, ki dela, običajen in dober človek, zaljubljen v Jezusa. Pripovedoval mu je, kako je šel v trgovino Euroclero, da bi si kupil par srajc. Tam je pred ogledalom videl mladeniča, mladega duhovnika ali bogoslovca, ki po njegovem mnenju ni mogel imeti več kot 25 let. Nosil je dolg in širok žametni plašč s srebrno verižico ter se gledal. Tog posvetnež, je povzel papež. »Tisti duhovnik – modri, zelo modri monsinjor – je bolečino uspel premagati s šalo zdravega humorja in je dodal: 'In potem se govori, da Cerkev duhovništva ne dovoli ženskam!'« Ko duhovnik postane funkcionar, se vedno osmeši.

Dobrega duhovnika se prepozna, če se zna igrati z otrokom
Papež Frančišek je spodbudil, da bi se med izpraševanjem vesti vprašali: »Sem bil danes funkcionar ali posrednik? Sem skrbel zase, sem iskal samega sebe, moje udobje, moj red, ali sem pustil, da je bil dan namenjen služenju drugim?« Sveti oče se je spomnil, da mu je nekdo pripovedoval, da duhovnike prepozna, kakšni so, glede na njihovo držo do otrok: če otroka znajo pobožati, se mu znajo nasmehniti, če se igrajo z otrokom. To namreč pomeni, da se znajo ponižati, približati majhnim stvarem. Medtem ko je mešetar žalosten, njegov obraz je vedno ali žalosten ali preveč resen, temačen. Njegov pogled je temačen. Posrednik pa je odprt: »Nasmeh, sprejemanje, razumevanje, ljubkovanje.«

Polikarp, sv. Frančišek Ksaver in sv. Pavel
Nazadnje je papež Frančišek spregovoril še o treh »ikonah« duhovnikov, ki so bili posredniki in ne mešetarji. Prvi je veliki Polikarp, ki se ne pogaja glede svoje poklicanosti, ampak gre pogumno na grmado. Ko ga je ogenj ogrnil, so ljudje, ki so bili tam, začutili »vonj po kruhu«. Posrednik »konča kakor kos kruha za svoje vernike«. Drugi je sv. Frančišek Ksaver, ki je umrl v mladosti na obali otoka Sancian, gledajoč Kitajsko, kamor je želel priti, a ni mogel, ker ga je Gospod vzel k sebi. Zadnji pa je ostareli sv. Pavel, ki je tistega zgodnjega jutra, ko so ga vojaki prišli iskat pred  usmrtitvijo, dobro vedel, da se to dogaja zaradi izdajstva nekaterih iz skupnosti kristjanov. Toda v življenju se je veliko boril in Gospodu se je ponudil kakor žrtev.

Te tri ikone – tako je papež sklenil – nam lahko pomagajo, poglejmo jih: »Kako želim sam končati svoje življenje duhovnika? Kot funkcionar, kot mešetar ali kot posrednik, to je, na križu?«








All the contents on this site are copyrighted ©.