Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 2. adventno nedeljo

Iz 11,1-10
Mladika požene iz Jesejeve korenike,
poganjek obrodi iz njegove korenine.
Na njem bo počival Gospodov duh:
duh modrosti in razumnosti,
duh svéta in moči,
duh spoznanja in strahu Gospodovega.
Navdihoval ga bo s strahom Gospodovim,
da ne bo sodil po videzu svojih oči,
ne odločal po sluhu svojih ušes.
Pravično bo sodil siromake,
v iskrenosti bo branil stiskane v deželi.
Udarjal bo deželo s šibo svojih ust,
z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika.
Pravičnost bo pas njegovih ledij
in zvestoba bo pas njegovih kolkov.
Tedaj bo volk prebival z jagnjetom
in panter bo ležal s kozličem.
Tele, lev in ovca bodo skupaj,
majhen deček jih bo gonil.
Krava in medvedka se bosta skupaj pasli,
njuni mladiči bodo skupaj ležali
in lev bo jedel slamo kakor govedo.
Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo
v modrasjo odprtino bo odstavljeni
iztezal svojo roko.
Ne bodo škodovali ne uničevali
na vsej moji sveti gori,
kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja,
kakor vode pokrivajo morsko globino.
Tisti dan bo Jesejeva korenina
stala kot znamenje za ljudstva,
njo bodo iskali narodi
in njeno bivališče bo slavno.

Rim 15,4-9
Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi, oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom, da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo. Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi Božje resnice, in je zato uresničil obljube, dane očakom, medtem ko narodi slavijo Boga zaradi usmiljenja. Kakor je pisano: Zato te bom slavil med narodi in pel bom tvojemu imenu.

Mt 3,1-12
Tiste dni pride Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanja z besedami: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju, ki pravi:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze.

Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z medom divjih čebel. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja in ne domišljajte si, da lahko pri sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu sezul sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Hieronim pravi: »Kristus bo pognal iz Marije kakor cvet iz stebla.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Po zaslugi sadu korenine, nas bo on cepil na drevo.« Evzebij iz Cezareje pojasnjuje: »Do klica poganov je prišlo s Kristusovim rojstvom, kakor je bilo napovedano.« Več cerkvenih očetov se strinja, da »Kristus kot človek izhaja od Jeseja in Davida po Devici Mariji.« Sv. Afraat pravi: »Ob svojem drugem prihodu bo Kristus imel sorodstveno vejo, ki izhaja iz poganov, ter drugo iz Jesejevih potomcev.« Sv. Efrem Sirski ponovno pravi: »Samo Jezusov človeški rod po Devici izhaja iz Davida, Jesejevega sina.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je cvet, ki je razširil svoj vonj po svetu.« Sv. Hieronim trdi, »da je iz Jesejeve korenine prišla osvoboditev zapornikov.« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Evangelij, ki ga Nova zaveza vsebuje, je že skrit v korenini Stare zaveze.« Sv. Quodvultdeus, kartažanski škof nadaljuje: »Kristus se je rodil brez kakšnega koli moškega semena.« Sv. Justin, mučenec pravi, da po »Kristusovem prihodu niso bile več potrebne pridige prerokov, saj v Njem v polnosti delujejo darovi Sveta Duha.« Sv. Ambrož ter sv. Avguštin soglašata: »Po vstajenju je Sveti Duh neprestano bival pri Gospodovih učencih.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Sveti Duh je reka, ki namaka zemljo.« Sv. Faust iz Rieza dodaja: »Jezus je bil poln Svetega Duha.«

Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako preroki kot Janez so nakazali pot in pripravili Kristusov prihod, še preden se je zgodil. Janez še ne ponuja daru odpuščanja grehov, kajti to je še moralo priti, vendar pa je vnaprej očistil duše tistih, ki bi naj sprejele Boga vesoljstva.« Sv. Kromacij Oglejski razvija naprej misel: »Tako je potrebno v vsakem od nas s kesanjem tlakovati pot za čistost, vero in svetost.« Neznani pisec o Janezu pravi, da je bil »glas v puščavi, ni pa bil obljubljena Beseda, ki pa je morala še priti.« Sv. Kromacij Oglejski pravi, da je Janez »pridigal, da so lahko grehi proti Božji postavi očiščeni s kesanjem.« Sv. Peter Krizolog in sv. Teodor iz Mopsuestije razlagata: »Janezovo obleko iz kamelje kože so vzeli za simbol strogega dejanja evangeljskega kesanja ne samo Judje ampak tudi pogani.« Sv. Peter Krizolog pojasnjuje: »Njegova hrana so bile kobilice, torej spokorna jed, in med, sladek sad usmiljenja, da bi ublažil grenkobo kesanja.« Podobno o medu kot sadu usmiljenja pravi tudi Origen. Sv. Hilarij iz Poitiersa pa razloži pomen pasu: »S pasom opasano življenje v izpolnjevanju dobrih del, nas pripravlja na to, da bomo opasani z Gospodovo voljo pri izpolnjevanju naših nalog.« Sv. Teodor iz Mopsuestije pravi, da so množice hitele k Janezu kot možu, ki ga je poslal Bog.« Sveti Gregor Veliki je takole razložil lik Krstnika: »oznanjal je pravo vero in dobra dela... da bi lahko moč milosti vstopila, luč resnice zasijala, poti k Bogu se zravnale in bi se v duši porodile pravične misli ob poslušanju Besede, ki vodi k dobremu.«

Misli Benedikta XVI.
Dragi bratje in sestre. Evangelij današnje druge advente nedelje (Mt 3,1-12) nam predstavi podobo svetega Janeza Krstnika, ki se je, kakor pravi znamenita Izaijeva prerokba (prim. Iz 40,3), umaknil v Judejsko puščavo, kjer je s svojim oznanjevanjem klical ljudstvo, naj se s spreobrnjenjem pripravi na skorajšnji Mesijev prihod. Jezusov Predhodnik, postavljen med Staro in Novo zavezo, je kakor zvezda danica, ki sveti pred vzhodom Sonca, Kristusa, Njega, nad katerim bo – po neki drugi Izaijevi prerokbi – »počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2).

Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 3,10).« Svaril je predvsem pred hinavščino tistih, ki so se čutili varne (gotove) iz preprostega dejstva, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu: pred Bogom – je govoril – se nihče ne more hvaliti z naslovi, temveč mora »Obroditi sad, vreden spreobrnjenja (Mt 3,8).