Prva adventna pridiga: Verujem v Svetega Duha

VATIKAN (petek, 2. december 2016, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes imel prvo adventno pridigo za papeža Frančiška in člane rimske kurije in rimskega vikariata. Pridige pripravlja na temo Pijmo trezni opojnost Duha, današnja pa je govorila o veri v Svetega Duha. P. Cantalamessa je razlagal del nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki se nanaša na Svetega Duha: Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.

Novost po drugem vatikanskem koncilu
Po drugem vatikanskem koncilu je bila največja novost v teologiji in življenju Cerkve ravno Sveti Duh. Koncil ga seveda ni spregledal, pogosto ga je omenjal, a nikoli ni osvetlil njegove osrednje vloge, niti v konstituciji o bogoslužju ne. Intuicija Janeza XXIII., ki je koncil poimenoval 'novi binkošti za Cerkev', se je začela uresničevati šele pozneje, po zaključku koncila, kakor se je pogosto dogajalo tudi pri ostalih cerkvenih zborih. Drugo leto bomo v katoliški Cerkvi praznovali 50. obletnico začetka karizmatične prenove, ki je eno od mnogih znamenj Duha in cerkvenih karizem. Obnovljeno doživljanje Svetega Duha pa je po Cantalamessovih besedah obenem spodbudilo teološko premišljevanje, pri čemer je izpostavil teologijo o Svetem Duhu, ki temelji na veroizpovednem obrazcu.

Nicejsko-carigrajska veroizpoved se začne z Bogom Očetom in stvarnikom, preide na Sina in njegovo odrešenjsko delo in se sklene s Svetim Duhom, ki deluje v Cerkvi. V resnici pa vera sledi ravno nasprotni poti. Doživetje binkošti Svetega Duha je vodilo Cerkev, da je odkrila, kdo je zares bil Jezus in kaj je bil njegov nauk. S Pavlom in predvsem z Janezom pa se dvignemo od Jezusa k Očetu. Tolažnik je tisti, ki vodi učence v polnost resnice o Jezusu in o Očetu.

»Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje«
V veroizpovedi imamo v zvezi Svetim Duhom tri pomembne trditve. Prva govori o veri »v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje«. Cantalamessa je izpostavil, da veroizpoved tukaj ne pravi, da je Sveti Duh Gospod, saj malo pred tem beremo, da je »en sam Gospod, Jezus Kristus«. Izraz Gospod pomeni naravo in ne osebe. Pravi, kaj je in ne kdo je Sveti Duh. Sveti Duh ne more biti neko ustvarjeno bitje, kajti, kadar se nas dotakne po zakramentih, Svetem pismu, molitvi doživimo Boga kot osebo in ne njegovega posrednika. Če nas 'pobožanstvuje', pomeni, da je on sam Bog.

Ko pravimo, da nam Sveti Duha »daje življenje«, pomeni, da nam daje božje življenje, Kristusovo življenje, nadnaravno življenje. To življenje nam daje pri krstu, ki je »ponovno rojstvo v Duhu«, po zakramentih, po Božji besedi, v molitvi, veri in sprejetem trpljenju v združenosti s Kristusom. Novo življenje nam daje tako, da nam pomaga »mrtviti dela mesa«. »Če z Duhom morite dela telesa, boste živeli,« pravi sveti Pavel.

»… izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo«
Druga pomembna trditev veroizpovedi nam o Svetem Duhu pravi, da »izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo«. Trditev v ospredje postavi to, po čemer se Sveti Duh razlikuje od Očeta in Sina. Od Očeta se razločuje po tem, da iz njega izhaja, od Sina pa po tem, da izhaja iz Očeta ne po rodu, ampak po navdihu, ne kot koncept (logos), ki izhaja iz misli, temveč kot dih, ki izhaja iz ust. P. Cantalamessa spregovori tudi o mestu, ki ga Tolažnik zaseda v Trojici. Sveti Duh ni nek preprost način Božjega delovanja ali neka energija, ki prežema vesolje, ampak je »bivanjski odnos«, je torej oseba, je dodal papeški pridigar. Bolj kot tretja oseba ednine, je prva oseba množine, je »Mi« Očeta in Sina. A kljub temu Sveti Duh vedno ostaja skriti Bog, četudi poznamo njegove posledice. Je kakor veter, ne vé se, od kod prihaja in kam gre, a vidijo se učinki njegovega mimohoda. Je kakor luč, ki razsvetljuje vse, kar je pred njim, on sam pa ostaja skrit. Ko govorimo o Svetem Duhu, nimamo drugega kot razodetje in doživetje.

»… je govoril po prerokih«
Na tretjem mestu nam veroizpoved o Svetem Duhu zatrjuje, da »je govoril po prerokih«. Poudarek je na njegovem karizmatičnem delovanju. Od tukaj izhaja karizma za vse, kar Pavel obravnava kot najbolj pomembno, to je preroštvo. O preroški karizmi se omenja en sam trenutek: Duh, ki je govoril po prerokih, torej v Stari zavezi. Trditev sloni na različnih svetopisemskih besedilih, predvsem pa se opira na Drugo Petrovo pismo, kjer beremo: »Nošeni od Svetega Duha, so govorili v imenu Boga.«

Pismo Hebrejcem pravi, da potem, ko je govoril po prerokih, nam je Bog v dneh poslednjega časa spregovoril po Sinu. Duh torej ni nehal govoriti po prerokih. Spregovoril  nam je po Jezusu in danes nam govori po Cerkvi, je še dejal Cantalamessa in današnjo adventno pridigo sklenil s pesmijo slednico Pridi, Sveti Duh: »Kar je umazano izmij, kar je suho spet zalij, ozdravi to kar krvavi. Upogni, kar upira se, ogrej, kar mrzlo je, zravnaj, kar ukrivljeno je.«