Papež med jutranjo sveto mašo: Vera je srečanje z Jezusom

VATIKAN (ponedeljek, 28. november 2016, RV) – Krščanska vera ni ne teorija ne filozofija, je srečanje z Jezusom. Da bi ga zares srečali, pa se moramo podati na pot. In sicer s tremi držami: biti čuječi v molitvi, delavni v ljubezni in radostni v hvaljenju. Tako je poudaril papež Frančišek med homilijo, ko je danes zjutraj, na začetku adventnega časa, daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Prav milost, da bi srečali Jezusa, je namreč tista, ki si je v adventu želimo. V tem obdobju leta nam liturgija tudi predstavlja številna srečanja z Njim: z Materjo v njenem naročju, s sv. Janezom Krstnikom, s pastirji, s tremi kralji. To nam pove, da je advent čas hoje, da bi šli naproti srečanju z Gospodom, oziroma čas, ko ne smemo biti pri miru.

Molitev, ljubezen in hvaljenje
Vprašati se moramo torej, kako gremo lahko naproti temu srečanju in katere so drže, ki jih moramo imeti, da bi srečali Gospoda. Kako naj pripravim svoje srce, da bi ga srečal? Današnja liturgija nam priporoča tri drže: biti čuječi v molitvi, delavni v ljubezni in radostni v hvaljenju. »To pomeni: moliti moram s čuječnostjo; biti moram delaven v ljubezni – v bratski ljubezni, ne le dajati miloščino, ne; ampak tudi prenašati ljudi, ki so nadležni, doma prenašati otroke, kadar delajo preveč hrupa, moža ali ženo, kadar so težave, taščo … Vedno ljubezen, toda delavna. Pa tudi radost hvaljenja Gospoda.«

Veliko presenečenje srečanja z Gospodom
Tako moramo živeti to pot in to željo, da bi srečali Gospoda. Da bi ga dobro srečali, da ne bi ostali pri miru. A ko ga bomo srečali, je dodal papež Frančišek, nas čaka presenečenje, saj je On »Gospod presenečenj«. In tudi On »ni pri miru«. Jaz sem na poti, da bi srečal Njega, On pa je na poti, da bi srečal mene. Ko se bova srečala, bomo doživeli presenečenje. In sicer ker me On išče, še preden sam začnem iskati Njega. To je veliko presenečenje srečanja z Gospodom. On nas je iskal prej. On je vedno prvi. Tudi On je na poti, da bi nas našel.

To se je zgodilo stotniku v evangeljskem odlomku. »Gospod gre vedno onstran, gre prej. Mi storimo en korak, On jih stori deset. Vedno. To je obilje njegove milosti, njegove ljubezni, njegove nežnosti, ki se ne utrudi iskati nas.« Včasih tudi pri majhnih stvareh. Sami mislimo, da je srečati Gospoda nekaj veličastnega. Kakor tisti mož iz Sirije, Naaman, ki je bil gobavec. Ni mu bilo enostavno. Tudi on je doživel veliko presenečenje zaradi načina Božjega delovanja. »Naš Bog je Bog presenečenj, Bog, ki nas išče, nas čaka, in od nas zahteva le majhen korak dobre volje.«

Vera je srečanje z Jezusom
Sveti oče je nadaljeval, da pa moramo imeti močno željo, da bi ga srečali. Potem nam On pomaga. Gospod nas namreč spremlja med življenjem. Velikokrat nas vidi, kako se oddaljimo od Njega, a On čaka, kakor Oče izgubljenega sina. Velikokrat vidi tudi, da se mu želimo približati, in takrat nam pride naproti. To »srečanje z Gospodom« je pomembno. Papež Frančišek je na tem mestu spomnil na besede svojega predhodnika Benedikta XVI., da »vera ni teorija, ni filozofija ali ideja, ampak je srečanje, srečanje z Jezusom«. Kajti v nasprotnem primeru, če nisi srečal Njegovega usmiljenja, lahko na pamet moliš veroizpoved, a vere nimaš.

Pismouki so vedeli vse, vse o dogmatiki tistega časa in vse o morali tistega časa. Niso pa imeli vere, ker se je njihovo srce od Boga oddaljilo. Imeti željo, da bi šli naproti srečanju – to je milost, za katero prosimo danes: »O Bog, naš Oče, vzbudi v nas močno željo, da bi šli naproti tvojemu Kristusu.« Da bi šli naproti Jezusu s čuječnostjo v molitvi, z delavnostjo v ljubezni in radostni v hvaljenju: »Tako bomo srečali Gospoda in doživeli čudovito presenečenje.«