Homilija svetega očeta: Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom?

VATIKAN (torek, 22. november 2016, RV) – Zvestoba Gospodu ne razočara. Če bomo zvesti, nas ne bo strah niti v trenutku smrti in Božje sodbe. Papež Frančišek je med homilijo danes zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte, posvaril pred prevaro »odtujenosti« življenja, ki pomeni živeti kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Obenem je povabil, da bi premislili, kakšno »sled pušča naše življenje«.

Izhodišče njegove homilije je bil Gospodov klic, da bi resno premislili o koncu, in sicer koncu vsakogar med nami, kajti vsi ga bomo imeli. Gre za premišljevanje Cerkve v zadnjem tednu liturgičnega leta.

Sled, ki jo pušča naše življenje
»Ni nam prijetno razmišljati o teh stvareh, toda gre za resnico,« tako je začel papež. Ko nekdo med nami odide in minejo leta, se ga skoraj nihče več ne spominja. Papež Frančišek je povedal, da ima sam koledar, v katerega zapisuje, kdaj kdo umre. Tako vsak dan pogleda, koliko časa je že minilo. To je način, ki nas zavezuje k premišljevanju o tem, kaj puščamo za seboj, kakšna je sled našega življenja. Kot nas spominja današnji odlomek iz knjige Razodetja bo po koncu za vsakogar od nas na vrsti sodba. Dobro bi bilo, če pomislimo:

»Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom? Ko me bo vprašal o talentih, ki mi jih je dal, kaj sem storil z njimi; ko me bo vprašal, kako je bilo z mojim srcem, ko je padlo seme, kako je bilo s potjo, trni – tistimi iz prilike o Božjem kraljestvu. Kako sem sprejel Besedo? Z odprtim srcem? Sem poskrbel, da je brstela za dobro vseh ali na skrivaj?«

Vsi bomo sojeni
Vsak od nas bo na dan sodbe pred Jezusom. Zatorej se »ne pustimo prevarati«, kot opozarja tudi odlomek iz Lukovega evangelija. Prevara, o kateri govori, je »odtujitev, odtujenost«. To je prevara stvari, ki so površinske, ki so brez transcendence. Prevara, ko živimo, kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Kakšnega me bo torej našel Gospod, ko bo prišel, se je vprašal sveti oče. V pričakovanju ali sredi odtujenosti življenja?

Papež je spomnil, kako se je kot otrok pri katekizmu učil o štirih poslednjih stvareh: smrti, sodbi, peklu in slavi. Po sodbi obstajajo te možnosti, in sicer ne le, da bi nas prestrašile, ampak je resnica. »Kajti če ne skrbiš za srce, da bi bil Gospod s teboj, in vedno živiš oddaljen od Gospoda, morda obstaja ta nevarnost, da boš še naprej tako oddaljen od Gospoda tudi v večnosti. In to je zelo grdo!«

Če bomo zvesti Gospodu, se ne bomo bali smrti
Tako je papež Frančišek ponovno povabil, da bi pomislili na naš konec in kaj se bo zgodilo, ko bomo pred Gospodom. Glede tega, kako se izogniti strahu pred tistim trenutkom, pa je zatem izhajajoč iz Janezovega nasveta v knjigi Razodetja spodbudil k zvestobi: »Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom krono življenja.«

»Zvestoba Gospodu: to ne razočara.« Če smo zvesti Gospodu, bomo kakor sv. Frančišek, ko bo prišla smrt, rekli: »Pridi, sestra smrt …« Ne bo nas prestrašila. In ko bo prišel dan sodbe, bomo pogledali Gospoda: »Gospod, imam veliko grehov, a prizadeval sem si biti zvest.« Gospod je dober. »S to zvestobo nas na koncu ne bo strah, ob našem koncu nas ne bo strah dneva sodbe.«