Papež: Rimski škof je poklican enost varovati, jo iskati in ji služiti

VATIKAN (ponedeljek, 21. november 2016, RV) – Leto Usmiljenja je bilo zaznamovano s kar nekaj ekumenskimi dogodki. A papež Frančišek nanje ne gleda kot na posebne sadove svetega leta. Vsi ti dogodki so namreč del poti, ki se je začela že prej. »Ne gre za neko novo stvar. So samo koraki na poti, ki se je že začela pred časom,« kot je dejal v intervju z novinarko Stefanio Falasca za katoliški časnik Avvenire. V prvem delu intervjuja papež spregovori predvsem o svetem letu Usmiljenja, za katerega pravi, da je delo Svetega Duha. Tokrat pa poglejmo, kaj meni o ekumenizmu in prizadevanjih na poti k polni edinosti z ostalimi krščanskimi Cerkvami.

Zame so vsi bratje
Srečanja s predstavniki drugih krščanskih skupnosti Frančišek živi v duhu bratstva. »Bratstvo se čuti. Med nami je Jezus. Zame so vsi bratje. Drug drugega blagoslavljamo, en brat blagoslovi drugega,« opisuje papež svoje doživljanje ekumenskih dogodkov. Spomni na srečanje z ekumenskim patriarhom Bartolomejem in pravoslavnim nadškofom Hieronimom na Lesbosu, na srečanje z Bartolomejem v turškem Fanaru, s patriarhom Elijo v Gruziji, ne pozabi omeniti ruskega patriarha Kirila, koptskega patriarha Tawadrosa, romunskega patriarha Daniela. Srečanja opiše kot trenutke enosti in bratstva, patriarhe pa kot može molitve. »S pravoslavnimi brati smo na poti, smo bratje, imamo se radi, skupaj nas skrbi, k nam prihajajo študirat in mi k njim. Tudi Bartolomej je tukaj študiral,« je dejal papež Frančišek, misleč s tem na Rim.

Opiše prizor z Lesbosa, kjer sta skupaj z Bartolomejem, naslednikom apostola Andreja, obiskala begunce: »Ko sva na Lesbosu skupaj vse pozdravljala, sem se sklonil k enemu otroku. A otroka nisem zanimal, gledal je mimo mene. Obrnil sem se in videl zakaj: Bartolomej je imel žepe polne bombonov, ki jih je delil med otroke. To je Bartolomej: človek, ki zmore med mnogimi težavami voditi veliki pravoslavni koncil, govoriti o teologiji na visoki ravni in preprosto biti z otroki. Kadar je prihajal v Rim, je stanoval v sobi Svete Marte, kjer sem sedaj jaz. Edina stvar, zaradi katere me je grajal, je bilo, da jo je moral zamenjati.«

Kritike, izrečene v dobrem duhu, pomagajo
Vendar pa, ali se rimski škof ne bi moral ves čas posvečati katoliški Cerkvi, zanima novinarko.  »Jezus sam prosi Očeta, da bi bili eno, da bi svet tako veroval. Rimski škof je od vedno poklican varovati to enost, jo iskati in ji služiti.« Ran naših ločitev, ki trgajo Kristusovo telo, po papeževih besedah ne moremo pozdraviti sami. Nemogoče je zastaviti projekte za pot do enosti. Lahko samo gledamo Jezusa in prosimo, da med nami deluje Sveti Duh, da on vzpostavi to enost. Naveže se nas srečanje z luterani v Lundu in ga opiše kot korak naprej na ekumenski poti, ki se je začela pred petdesetimi leti. V zvezi s kritikami papež pravi: »Jaz nadaljujem po poti tistega, ki je hodil pred mano, sledim koncilu.« Kar se tiče mnenj pa je treba vedno razločevati duha, s katerim so izrečena. Kadar ni zlobnega duha, pomagajo hoditi. Kadar pa kritike vzamejo malo tu in malo tam, da bi zagovarjale v naprej pripravljeno stališče, niso iskrene, ustvarjene so z zlim duhom, da bi netile razdor.

Ko skupaj pomagamo revnim, se kot eno dotikamo Kristusovih ran
Poziv k skupnemu sodelovanju pri nudenju pomoči osebam v stiski ne pomeni, da je treba postaviti na stran teološka in zakramentalna vprašanja. »Služiti revnim pomeni služiti Kristusu, kajti reveži so Kristusovo meso. In če skupaj služimo revnim, to pomeni, da mi kristjani postanemo eno v dotikanju Kristusovih ran.« Papež pri tem omeni delo, ki ga po srečanju v Lundu lahko skupaj opravljata Karitas in luteranske karitativne organizacije. »Ni ene institucije, ena je pot,« poudarja Frančišek.