Jutranja sveta maša: Gospod si prizadeva zbuditi mlačne kristjane

VATIKAN (torek, 15. november 2016, RV) – Paziti moramo, da ne postanemo »mlačni kristjani«, kajti tako izgubimo Gospoda izpred oči. Papež Frančišek je med homilijo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte, poudaril, da si Gospod vedno prizadeva, da bi nas »popravil«, da bi prebudil našo mlačno dušo, ki »spi na toplem«. Prepoznati moramo, kdaj Gospod trka na naša vrata.

Izhodišče papeževe homilije je bilo prvo berilo iz knjige Razodetja, v katerem Gospod kristjane iz Cerkve v Laodikeji graja, da so »mlačni«. Tveganje »mlačnosti« je za Cerkev danes prav tako živo kakor je bilo za prvo krščansko skupnost. Ko Gospod pograja, uporabi »močan jezik«: »nisi ne mrzel ne vroč«, »sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust«.

Mirnost, ki vara in v kateri ni Boga
Gospod, je pojasnil sveti oče, pri mlačnih kristjanih graja tisto mirnost »brez obstojnosti«, »mirnost, ki vara«. Kako namreč razmišlja nekdo, ki je mlačen? Gospod sam nam pove, da misli, da je bogat: »'Premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem.' Miren sem.« Toda ta mirnost vara: »Kadar je v duši neke Cerkve, družine, skupnosti ali osebe vedno vse mirno, tam ni Boga.«

Mlačni so nagi, njihovo bogastvo ne prihaja od Boga
Mlačni ne smejo zaspati »na toplem«, to je, v prepričanju, da ne potrebujejo ničesar in da nikomur ne delajo slabega. Gospod te, ki mislijo, da so bogati, opredeli kot »siromake in bedneže«. Vendar pa to stori »iz ljubezni«, dodaja papež Frančišek, da bi odkrili neko drugo bogastvo, ki ga lahko da samo On: »Ne tisto bogastvo duše, za katerega verjameš, da ga imaš, ker si dober, ker vse stvari delaš dobro, ker je vse mirno: neko drugo bogastvo, tisto, ki prihaja od Boga, ki vedno prinese križ, vedno prinese vihar, v dušo vedno prinese nekaj nemiru.« Gospod svetuje, da bi si kupili belih oblačil in se pokrili, da se ne pokaže sramota golote. Mlačni se ne zavedajo, da so nagi. Kakor se ni zavedal kralj iz pravljice, kateremu je šele neki otrok povedal, da je nag: »Mlačni so nagi.«

Slišati, kdaj Gospod trka na naša vrata
Papež je nadaljeval, da mlačni izgubijo tudi »sposobnost kontemplacije, sposobnost videti velike in lepe stvari Boga«. Zato si Gospod prizadeva, da bi jih zbudil, da bi jim pomagal spreobrniti se. A poskuša pa tudi na drugačen način, tako, da povabi: »Glej, stojim pred vrati in trkam.« Pomembno je biti sposobni slišati, kdaj Gospod trka na naša vrata. Kajti dati nam »želi nekaj dobrega, želi vstopiti k nam«.

Obstajajo kristjani, ki se tega ne zavedo. Zanje je vsak šum isti. Potrebno je torej razumeti, kdaj trka Gospod, kdaj nam želi prinesti svojo tolažbo. Gospod je pred nami tudi zato, da bi ga sami povabili. To se zgodi Zaheju, o katerem pripoveduje današnji evangeljski odlomek. Zahejevo radovednost je zasejal Sveti Duh. Le-ta je tisti, ki da pobudo. Gospod je. Povzdigne oči in pravi: »Pridi, povabi me k sebi domov.« »Gospod je … vedno je z ljubeznijo: ali da bi nas popravil ali da bi nas povabil na večerjo ali da bi ga mi povabili.« Je, da bi nam rekel: »Zbudi se. Odpri. Splezaj dol.« Vedno je On. Znam razločiti v svojem srcu, kdaj mi Gospod pravi 'zbudi se'? Kdaj mi pravi 'odpri'? In kdaj mi pravi 'splezaj dol'? »Naj nam Sveti Duh da milost, da bi znali razločiti te klice.«