S papežem Frančiškom skozi minuli teden (7. – 12. november 2016)

Jubilejna avdienca: Nikogar ne izključujmo!
»Nikogar ne izključujmo! Nasprotno, s ponižnostjo in preprostostjo postanimo orodja vključujočega Očetovega usmiljenja,« je bilo povabilo papeža Frančiška med t.i. jubilejno avdienco v soboto. Bila je to zadnja od devetih posebnih avdienc, ki jih je sveti oče želel imeti v jubilejnem letu Usmiljenja. Pri katehezi je govoril o posebnem vidiku usmiljenja, in sicer o vključevanju. Bog namreč noče nikogar izključiti iz svojega načrta ljubezni, ampak želi vključiti vse. Po krstu nas naredi za svoje otroke v Kristusu, dele njegovega telesa, kar je Cerkev. Mi kristjani pa smo povabljeni, da uporabljamo isti kriterij: usmiljenje je tisti način ali stil delovanja, s katerim si prizadevamo v svoje življenje vključevati druge, pri čemer se izogibamo zapiranju vase in v svojo egoistično varnost.

Splošna avdienca: obiskovati bolnike, obiskovati zapornike
V sredo je na Trgu svetega Petra potekala redna splošna avdienca, med katero je papež v ospredje postavil dve telesni deli usmiljenja: obiskovati bolnike in obiskovati zapornike. Prisluhnimo, kaj je povedal o zapornikih: »Jezus jih ni pozabil. Ko je med dela usmiljenja uvrstil tudi obiskovanje jetnikov, nas je hotel predvsem povabiti, naj nikogar ne sodimo.« Seveda je nekdo v zaporu zato, ker je storil nekaj narobe, ker ni spoštoval zakonov in civilnega sobivanja ljudi. Zato tudi je v zaporu in prestaja svojo kazen. A karkoli je že nek zapornik storil, ostaja za vedno ljubljen od Boga. »Kdo lahko vstopi v globino njegove zavesti, da bi razumel, kaj doživlja? Kdo lahko razume bolečino in očitek vesti? Najlažje si je oprati roke in reči, da je storil napako,« so se glasile papeževe besede. Kristjan pa je poklican zanj poskrbeti, da bi spoznal, kaj je slabega storil, in bi se vrnil vase. Pomanjkanje svobode je za človeka zagotovo ena od najtežjih omejitev. In če k temu dodamo še slabe razmere, v katerih te osebe živijo in kjer pogosto primanjkuje človeškosti, gre zares za nekaj, kjer se kristjan čuti izzvanega, da stori vse za povrnitev njihovega dostojanstva.

Jubilej za brezdomce: Papež prosil odpuščanje
Ta konec tedna je v Vatikanu potekal še zadnji večji dogodek svetega leta, in sicer jubilej za brezdomce. Papež se je z njimi srečal že v petek, jim prisluhnil in jih tudi nagovoril, v ospredje pa postavil revščino, dostojanstvo, veselje nad življenjem ter jih imenoval »ustvarjalci miru«. Ob koncu srečanja je brezdomce in družbeno izključene osebe prosil za odpuščanje: »Prosim vas, da mi odpustite, če sem vas kdaj užali s svojimi besedami ali pa nisem povedal tistega, kar bi moral povedati. Odpuščanje prosim tudi v imenu kristjanov, ki v središču evangelija ne najdejo revščine. Prosim vas za odpuščanje za vsakokrat, ko mi kristjani pred revno osebo ali pred revščino gledamo na drugo stran.«

Petki usmiljenja: Srečanje z družinami nekdanjih duhovnikov
Papež Frančišek se je v petek, v okviru petkov usmiljenja, srečal s sedmimi moškimi, ki so zapustili duhovništvo in si ustvarili družine. Papeža Frančiška so kot možje in očetje skupaj s svojimi družinami sprejeli v stanovanju v eni od rimskih četrti.

Trgovina z ljudmi. Mnogi se obračajo stran
Sveti oče se je srečal s člani organizacije Renate – gre za evropsko mrežo različnih redovnih skupnosti, kongregacij in inštitutov, ki se borijo proti trgovini z ljudmi in njihovemu izkoriščanju. Kot je dejal, je ena najbolj bolečih in odprtih ran ravno trgovina z ljudmi. Označil jo je za »moderno obliko suženjstva«, ki mnogim našim bratom in sestram »krši človeško dostojanstvo« in predstavlja pravi »zločin proti človeštvu«. Opozoril je, da obstaja določena »brezbrižnost in celo sokrivda na strani mnogih, ki se obračajo na drugo stran, medtem ko so na delu močni ekonomski interesi in kriminalne mreže«.

Enost kristjanov je zahteva naše vere
»Enost kristjanov je bistvena zahteva naše vere,« je zatrdil papež Frančišek med srečanjem s člani Papeškega sveta za pospeševanje enosti kristjanov. Opozoril je na »nekatere napačne modele občestva« in med drugim izpostavil, da enost »ni sad naših človeških naporov«. »Enost ni sad naših človeških naporov« ali proizvod cerkvene diplomacije, ampak je »dar, ki prihaja od zgoraj«. Mi ljudje nismo zmožni sami narediti enosti, ne moremo določiti ne oblike ne čase. Naša naloga je, da sprejmemo ta dar in ga naredimo vidnega za vse. Iz tega zornega kota je enost prej »pot« kot pa cilj; ima svoj razpored hoje in svoj ritem, svoje upočasnitve in svoje pospešitve, prav tako ima svoje postanke. »Enost kot pot zahteva potrpežljivo čakanje, vztrajnost, napor in delo. Ne zanika konfliktov in ne izbriše kontrastov, nasprotno, včasih lahko tvega nova nerazumevanja. Enost je lahko sprejeta samo s strani tistega, ki se odloči, da se bo podal na pot proti cilju, ki se danes lahko zdi precej oddaljen.« Pa vendar, kdor hodi po tej poti, je stalno spodbujen z izkušnjo občestva, ki jo zasluti vsakokrat, ko postavi na stran domneve in prizna, da vsi potrebujemo Božjo ljubezen.

Homilje iz Doma svete Marte
Papež Frančišek je v minulem tednu daroval tudi jutranje maše v kapeli Doma svete Marte. Govoril je o svobodnem služenju Gospodu, o skušnjavi religije spektakla in tudi o konkretnosti krščanske ljubezni:  »Ljubezen, ki ne priznava, da je Jezus prišel v mesu, ni ljubezen, ki nam jo zapoveduje Bog. Je posvetna ljubezen, filozofska ljubezen, abstraktna ljubezen, ljubezen, kateri nekaj manjka, je ljubezen, ki je 'soft'. Kriterij krščanske ljubezni je učlovečenje Besede. Naša resnica je tole: Bog je poslal svojega Sina, ki se je utelesil in živel življenje, kakor ga živimo mi. Ljubiti kakor je ljubil Jezus; ljubiti kakor nas je naučil Jezus; ljubiti po Jezusovem zgledu; ljubiti in hoditi po Jezusovi poti. Jezusova pot pa je podariti življenje.«