Sveti oče med homilijo: Božje kraljestvo raste, če negujemo upanje

VATIKAN (četrtek, 10. november 2016, RV) – Premagati moramo skušnjavo religije spektakla, ki išče vedno nova razodetja. Božje kraljestvo raste, če v svojem vsakdanjem življenju negujemo upanje.

Papež Frančišek je za izhodišče homilije med današnjo jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte vzel besede iz evangeljskega odlomka, v katerem farizeji Jezusa vprašajo, kdaj pride Božje kraljestvo. Odgovoril jim je, da je že prišlo: »Božje kraljestvo je med vami.« Je kakor majhno seme, ki je zasejano in raste samo, sčasoma. Bog je tisti, ki mu daje rasti, vendar ne da bi zbujal pozornost:

Božje kraljestvo ni religija spektakla
»Božje kraljestvo ni religija spektakla: ko vedno iščemo nove stvari, razodetja, sporočila … Bog je govoril v Jezusu Kristusu: to je zadnja Božja Beseda.« Drugo so kakor ognjemeti, ki te za trenutek ožarijo, a potem ne ostane nič: »Ni rasti, ni luči, ni ničesar: le trenutek.« Mnogokrat nas skuša ta religija spektakla, ko iščemo stvari, ki so tuje razodetju in krotkosti Božjega kraljestva, ki je sredi med nami in raste. To namreč ni upanje, ampak je »želja, da bi imeli nekaj v roki«. Naše zveličanje se daje v upanju – upanju, ki ga ima mož, ki seje pšenico, ali ženska, ki pripravlja kruh, ki zamesi kvas in moko: »To je upanje, ki raste.« Medtem ko je umetna razsvetljenost vsa le v enem trenutku, a potem izgine, kakor ognjemet, ki je spektakel, a ne more razsvetliti doma.

Rasti v upanju, negovati upanje
Sveti oče se je nadalje vprašal, kaj moramo delati, medtem ko čakamo, da pride polnost Božjega kraljestva. Moramo »negovati«. In sicer s potrpežljivostjo, pri našem delu ali v trpljenju. Negovati, kakor človek neguje seme, ki ga je zasejal, kakor neguje rastlino, skrbi, da blizu nje ni plevela in da lahko raste. Negovati upanje. »In tu je vprašanje, ki ga danes zastavljam vam: če je Božje kraljestvo med nami, če imamo vsi v svoji notranjosti to seme, če imamo tam Svetega Duha, kako ga negujem? Kako razločujem, kako znam dobro rastlino pšenice razločiti od plevela?« Božje kraljestvo raste in mi moramo negovati: »Rasti v upanju, negovati upanje. Kajti v upanju smo bili rešeni.« Upanje je nit zgodovine zveličanja: upanje, da bomo dokončno srečali Gospoda.

Imam upanje?
Božje kraljestvo v upanju postane močno. Papež Frančišek je spodbudil, da bi se vprašali: »Imam upanje? Ali grem naprej, kakor lahko, in ne znam razločevati dobrega od zla, pšenice od plevela, luči, blage luči Svetega Duha od razsvetljenosti tiste umetne stvari?« Vprašajmo se o našem upanju v to seme, ki raste v nas, in o tem, kako negujemo naše upanje. Božje kraljestvo je med nami, toda sami moramo s počitkom, delom in razločevanjem negovati upanje tega Božjega kraljestva, ki raste, vse do trenutka, ko bo prišel Gospod in bo vse spremenjeno. V enem samem hipu: vse, svet, mi, vse! In, kakor Pavel reče kristjanom v Tesaloniki, bomo »v tistem trenutku vsi ostali z Njim«.