Frančišek članom papeškega sveta o tem, kaj enost ni

VATIKAN (četrtek, 10. november 2016, RV) – Člani Papeškega sveta za pospeševanje enosti kristjanov, ki se ta teden v Vatikanu udeležujejo plenarnega zasedanja, so se danes sestali s papežem Frančiškom. V središču njegovega govora je bil pojem enosti, ki ga – kot je poudaril – »zahteva naša vera«. Opozoril je na nekatere »napačne modele občestva« in izpostavil, da enost »ni sad naših človeških naporov«, prav tako »ne pomeni uniformnosti«, niti ni »absorbiranje.«

Enost kristjanov – bistvena zahteva naše vere
»Enost kristjanov je bistvena zahteva naše vere,« je zatrdil papež Frančišek in pojasnil, da izvira iz globine naše vere v Jezusa Kristusa. Enost želimo živeti, ker želimo slediti Kristusu, živeti njegovo ljubezen, uživati skrivnost njegove enosti z Očetom, kar je bistvo božanske ljubezni. Jezus sam nas po Svetem duhu vključuje v svojo molitev: »Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju … Jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene … Da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih« (Jn 21.23.26). To, po čemer hrepenimo, je enost v Očetovi ljubezni, ki nam je podarjena v Jezusu Kristusu; to je ljubezen, ki uravnava tudi mišljenje in doktrino. »Ni dovolj strinjati se v razumevanju evangelija, ampak je potrebno, da smo vsi mi verniki združeni s Kristusom in v Kristusu,« je poudaril Frančišek. To je naše osebno in skupnostno spreobrnjenje, naše postopno oblikovanje po Njem, naše življenje v Njem – vse to nam omogoča, da rastemo tudi v občestvu med nami. »To je duša, ki podpira tudi študijska zasedanja in vsako drugo vrsto napora za dosego pogledov, ki nas vedno bolj zbližujejo.«

Enost …
Izhajajoč iz povedanega, je papež opozoril na »nekatere napačne modele občestva«, ki jih je treba razkrinkati, saj v resnici ne vodijo k enosti, ampak ji nasprotujejo v njenem bistvu.

… ni sad človeškega dela, je dar od zgoraj
Na prvem mestu je izpostavil, da »enost ni sad naših človeških naporov« ali proizvod cerkvene diplomacije, ampak je »dar, ki prihaja od zgoraj«. Mi ljudje nismo zmožni sami narediti enosti, ne moremo določiti ne oblike ne čase. Naša naloga je, da sprejmemo ta dar in ga naredimo vidnega za vse. Iz tega zornega kota je enost prej »pot« kot pa cilj; ima svoj razpored hoje in svoj ritem, svoje upočasnitve in svoje pospešitve, prav tako ima svoje postanke. »Enost kot pot zahteva potrpežljivo čakanje, vztrajnost, napor in delo. Ne zanika konfliktov in ne izbriše kontrastov, nasprotno, včasih lahko tvega nova nerazumevanja. Enost je lahko sprejeta samo s strani tistega, ki se odloči, da se bo podal na pot proti cilju, ki se danes lahko zdi precej oddaljen.« Pa vendar, kdor hodi po tej poti, je stalno spodbujen z izkušnjo občestva, ki jo zasluti vsakokrat, ko se postavi na stran domneve in se prizna, da vsi potrebujemo Božjo ljubezen. Po papeževih besedah nas kristjane bolj kot kar koli drugega povezuje ravno izkušnja, da smo grešniki, istočasno pa tudi deležni neskončnega Božjega usmiljenja.

Enost ljubezni je že realnost, kadar tisti, ki jih je Bog izbral in poklical, da oblikujejo njegovo ljudstvo, »skupaj oznanjajo čudovita dela, ki jih je storil zanje, predvsem pa pričujejo o življenju, ki je polno ljubezni do vseh«. Papež Frančišek zato – kot je dejal – rad ponavlja, da »se enost oblikuje med hojo,« s čimer želi spomniti, da kadar hodimo skupaj pri oznanjevanju evangelija in služenju zadnjim, smo že združeni. »Vsa teološka in ekleziološka razhajanja, ki še vedno ločujejo kristjane, bodo presežena samo po tej poti; ne da bi mi danes vedeli kako in kdaj, to se bo zgodilo takrat, ko bo hotel Sveti Duh za dobro Cerkve.«

… ni uniformnost; dopuščati razhajanja
Kot drugi napačni model občestva je predstava, da je enost uniformnost. »Enost ni uniformnost,« je poudaril. »Različne teološke, liturgične, duhovne in kanonične tradicije, ki so se razvile v krščanskem svetu, so – kadar so pristno ukoreninjene v apostolskem izročilu – bogastvo in ne grožnja za enost Cerkve.« Poskušati odpraviti to raznolikost je po Frančiškovem prepričanju nasprotovanje Svetemu Duhu. V zgodovini je prihajalo do poskusov te vrste, kar pa je povzročilo posledice, za katerimi se včasih trpi še danes. Če se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo, raznolikost, raznovrstnost ne postanejo nikoli konflikt, saj nas Sveti Duh spodbuja, da živimo raznolikost v občestvu Cerkve. »Ekumenska naloga je spoštovati legitimno raznovrstnost in presegati nezdružljiva razhajanja z enostjo, ki jo zahteva Bog. Dopuščanje teh razhajanj nas ne sme paralizirati, ampak spodbuditi k skupnemu iskanju načina, kako uspešno pristopiti k tem oviram.«

… ni absorbiranje
»Enost ni absorbiranje,« je papež Frančišek izpostavil ob koncu govora. Enost kristjanov ne dopušča »ekumenizma vzvratne vožnje«, po katerem bi kdo lahko zanikal svojo zgodovino vere. Prav tako »ne tolerira prozelitizma«, ki je strup za ekumensko pot. Predem pogledamo to, kar nas ločuje, je treba videti bogastvo tistega, kar nas povezuje, kot so to sveti spisi in pomembne izpovedi vere prvih ekumenskih koncilov. Tako se lahko mi kristjani prepoznamo kot »bratje in sestre, ki verujejo v enega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa« in skupaj iščejo način, kako biti poslušni Božji besedi, ki nas hoče združene. Ekumenizem je resničen takrat, kadar je zmožen prestaviti pozornost s sebe, z lastnih argumentov in formulacij, na Božjo besedo, ki jo je treba poslušati, sprejeti in v svetu o njej pričevati. »In zato so različne krščanske skupnosti poklicane sodelovati, ne pa tekmovati,« je dejal papež Frančišek.