Plenarno zasedanje argentinskih škofov: Prihodnosti brez sprave ni

ARGENTINA (sreda, 9. november 2016, RV) – Jubilej in njegovi sadovi, izzivi revščine, trgovine z mamili in sprave: to so osrednje teme 112. plenarnega zasedanja argentinskih škofov, ki se je začelo 7. novembra. »Ko odpiramo naš razum in naše srce za človeško, duhovno in družbeno vrednost sprave, v pravičnosti hodimo naproti slogi,« tako so se glasile uvodne besede msgr. Joséja Maríe Aranceda, predsednika Argentinske škofovske konference.

Med homilijo med sveto mašo na začetku zasedanja je izpostavil, da je bilo leto 2016 posebno intenzivno in rodovitno za Cerkev v Argentini. Zaznamovano je bilo s štirimi velikimi dogodki, ki so dali predanosti in veri Argentincev »nov življenjski sok«. To so bili jubilej usmiljenja, XI. narodni evharistični kongres, beatifikacija Mame Antule in kanonizacija Cure Brochera, ki je bil imenovan za zavetnika argentinskih duhovnikov. »Ceniti moramo,« je nadaljeval msgr. Arancedo, »milost teh dogodkov, ki so zaznamovali našo cerkveno pot, saj nas je Gospod obiskal in smo bili njegove priče.«

Odpreti se za potrebe solidarnosti ter skupnega dobrega
Nadalje se je predsednik zaustavil ob težki družbeni situaciji v državi. Revščina, ki se širi, in trgovina z mamili, ki za seboj pušča uničenje in smrt, sta za Cerkev zaskrbljujoči. Sta globoka družbena rana in zahtevata rešitve, ki bi ljudem dopuščale poskrbeti za temeljne potrebe vsakdanjega življenja, in sicer z ustvarjanjem delovnih mest, dostopom do izobrazbe in formacije, ki – zlasti mladim – omogočata dostojne življenjske načrte.

Da bi ustvarili bolj pravično in vključujočo družbo, je nujna zavzetost voditeljev in podjetnikov, sposobnih iti ven iz individualistične kulture, zaprte v osebne interese, in se odpreti za potrebe solidarnosti ter skupnega dobrega. In sicer ob aktivni navzočnosti države. Revščina namreč ni le ekonomska tema, ampak tudi etična in kulturna.

Prihodnost v neki domovini bratov ni mogoča brez duha sprave
Argentina se nahaja sredi težavnega procesa narodne sprave. To vprašanje še naprej ostaja nerešeno. Je povod, da se je Cerkev odločila odpreti svoje arhive iz obdobja vojaške diktature, ki je trajalo med letoma 1976 in 1983. Namen je bilo pripomoči k prinašanju luči v nedavno zgodovino. Kot je pojasnil msgr. Arancedo, sprava ne pomeni nekaznovanja, ni šibkost, vendar pa »potrebuje resnico in izvajanje pravice, ki spoštuje ustavna zagotovila in v katero se vsi počutijo vključene«. Četudi je obrnjena v preteklost, je sprava preroška pot naproti novi družbi: »Prihodnost v neki domovini bratov ni mogoča brez duha sprave.«