Kardinal Amato o 38 albanskih mučencih: Bog je bil z njimi

ALBANIJA (sobota, 5. november 2016, RV) – Pred katedralo sv. Štefana v Skadarju v Albaniji je danes potekala beatifikacija nadškofa Drača Vincenca Prennushija in 37 tovarišev, ki so med letoma 1945 in 1948 umrli mučeniške smrti. Obred je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Le-ta je 38 albanskih mučencev predstavil tudi za Radio Vatikan.

Gre za dva škofa, enaindvajset škofijskih duhovnikov, sedem frančiškanov, tri jezuite, enega semeniščnika in štiri laike. V drugi polovici 20. stoletja je v Albaniji vladala okrutna komunistična diktatura, ki je zatirala kakršenkoli verski izraz. Albanija je bila edina država, ki se je razglasila za ateistično. Brez razlike so bili preganjani katoličani, pravoslavni in muslimani. Posebej pa so bili izpostavljeni katoličani, in sicer zaradi njihove kulturne dinamičnosti in močne verske identitete.

Trpel je z njimi in jokal je z njimi
»Četudi so bili v peklu samovoljnega in krivičnega preganjanja so albanski mučenci do sovražnikov pokazali ista čutenja in drže, kot jih je imel Kristus: odpuščanje, lojalnost, trdnost, bratstvo, usmiljenje. So pričevalci tistega novega človeštva, ki v zgodovini ne seje vojn, ločitev in ubijanja nedolžnih bitij, temveč mir, veselje in bratstvo, s poveličevanjem pristnih darov ustvarjenega človeškega bitja.« Mnogi so se med tisto nevihto poniževanj in krvi spraševali, kje je Bog. In na ta pogost ugovor o tako imenovanem molku Boga odgovarjajo ravno mučenci. Albanski mučenci so čutili, da Gospod ni bil odsoten: »Bil je z njimi, podpiral jih je v mukah, skupaj z njimi se je povzpel na Kalvarijo, trpel je z njimi in jokal je z njimi.« Jezus Kristus je v albanskih mučencih ponovno doživljal svoje trpljenje in svojo smrt. Bil je poleg njih, ko so bili ustreljeni. Tolažil jih je med nepopisnimi mučenji. Sad njegove milosti je bil njihov nadčloveški pogum.

Vera v Albaniji ni nikoli ugasnila
Zahvaljujoč Božji previdnosti je »drevo križa, prebičano med komunističnim viharjem«, danes v Albaniji ponovno vzcvetelo. In sicer s prenovljeno močjo, po zgledu križanega in vstalega Kristusa. Po zatiranju se je prerodilo v večjem sijaju, kakor ga je imelo prej, okrepljeno je s pričevanji mučencev. Cerkev ne pozablja na Jezusove besede: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,20).

»Vemo, da vera v Albaniji ni nikoli ugasnila,« pravi kardinal Angelo Amato. Ko ni bilo več duhovnikov, so otroke krščevali in jih poučevali v veri starši, ki so prav tako blagoslavljali zakonske zveze. Molitev, tudi rožni venec, je bila še dodatno okrepljena. Ljudje so obiskovali muzeje le zato, da so lahko kontemplirali razpela in svete podobe. Pogosto so hodili molit v zapuščene cerkve. Božič in velika noč sta bila obhajana na skrivaj. Tudi Sveto pismo in verske knjige so bile brane le na skrivaj. Zaradi izrecne prepovedi uporabe krščanskih imen so otroke s krstnim imenom klicali samo doma.

Kakor hrast, ki se ne pusti vznemirjati nevihtam
Megla ustrahovanja se je razkadila leta 1990. 4. novembra tega leta je bila v kapeli pokopališča v Skadarju obhajana sveta maša, ki se je je udeležilo okoli 50 tisoč vernikov. Ljudje so si lahko ponovno z nasmehom zaželeli veselo veliko noč. Dokončno so bili zaprti muzeji ateizma v Tirani in Skadarju. 25. aprila 1993 je Janez Pavel II. blagoslovil temeljni kamen svetišča Marije dobrega sveta, ki je zavetnica Albanije. Tamkajšnja Cerkev je s svojimi škofi, duhovniki in verniki po besedah kardinala Amata kakor »stoleten hrast, ki se ne pusti vznemirjati vetrovom in nevihtam zgodovine, temveč ostaja trden in dobro ukoreninjen v veri v Kristusa«.

Papež Frančišek nas spominja: »Ne pozabite na rane, a ne maščujte se. Pojdite  naprej in z upanjem delajte za sijajno prihodnost.«