Papež Frančišek: Jezus se ne ustavi na navideznem… Gledal je torej to ranjeno srce in šel tja

TRG SV. PETRA (nedelja, 30. oktober 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam prestavlja dejstvo, ki se je zgodilo v Jerihi, ko je Jezus prišel v mesto in ga je množica sprejela (prim. Lk 19,1-10).« S temi besedami je papež Frančišek začel na 31. nedeljo med letom opoldanski nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra.

Sveti oče je po molitvi in blagoslovu spomnil na včerajšnjo beatifikacijo v Madridu v Španiji. Zatem je izrazil svojo bližino prebivalcem srednje Italije, ki jo je ponovno prizadel potres. »Tudi danes zjutraj je bil močan sunek. Molim za ranjene ter za družine, ki jim je potres prizadejal največ škode, kakor tudi za osebje prve pomoči. Naj jim vstali Gospod da moč in Marija naj jih varuje.« Zatem je papež Frančišek pozdravil romarje na trgu: »Iz srca pozdravljam romarje iz Italije ter iz različnih drugih dežel, še posebej tiste, ki prihajajo iz Ljubljane, Slovenije…« Zatem je sveti oče dejal: »Prihodnja dva dni bom na apostolskem potovanju na Švedskem ob priložnosti komemoracije Reforme, ko bomo katoličani in luteranci skupaj zbrani v spominjanju in v molitvi. Vse vas prosim molitve, da bo to potovanje nova etapa na poti bratstva proti polnemu občestvu. Želim vam lepo nedeljo, lepo sonce je in lep praznik Vseh svetih. Prosim vas, ne pozabite moliti zame. Dobro kosilo in nasvidanje.«

Opoldanski nagovor papeža Frančiška

V Jerihi je živel Zahej, ki je bil šef cestninarjev, torej pobiralcev davkov. Zahej je bil bogat sodelavec osovraženih rimskih okupatorjev, eden od izkoriščevalcev svojega ljudstva. Tudi on bi rad iz radovednosti videl Jezusa, toda zaradi tega, ker je bil javni grešnik, se ni mogel približati Učitelju, poleg tega pa je bil še majhne postave. Zato se je povzpel na drevo, na smokvo, ki je bila ob poti, ob kateri bi moral Jezus iti mimo.

Ko je prišel blizu tega drevesa, je Jezus povzdignil pogled in rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši« (v. 5). Lahko si predstavljamo Zahejevo začudenje! Torej zakaj Jezus pravi: »moram namreč ostati v tvoji hiši«? Za katero dolžnost gre? Vemo, da je njegova največja dolžnost izpolnjevanje Očetovega načrta do človeštva, ki se je dopolnilo v Jeruzalemu z obsodbo na smrt, s križanjem in tretji dan z vstajenjem. To je načrt zveličanja Očetovega usmiljenja. In v tem načrtu je tudi zveličanje Zaheja, nepoštenega in od vseh zaničevanega človeka, ki pa ravno zato potrebuje spreobrnjenje. Evangelij dejansko pravi, ko ga je Jezus poklical so »vsi godrnjali: 'vstopil je v hišo grešnika'« (v. 7). Ljudje so namreč v njem videli lopova, ki je postal bogat na račun drugih. Če bi Jezus rekel: 'Splezaj dol, ti, izkoriščevalec in izdajalec ljudstva. Pridi, da se pogovoriva in poravnaš račune', bi mu ploskali, tako pa so začeli godrnjati: 'Jezus gre v njegovo hišo', k grešniku, izkoriščevalcu.

Toda Jezus, ki ga je vodilo usmiljenje, je iskal ravno njega. In ko je vstopil v Zahejevo hišo, je rekel: »Danes je tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno« (vv. 9-10). Jezusov pogled gre onkraj grehov in predsodkov. To je pomembno, tega se moramo naučiti: Jezusov pogled gre onkraj grehov in predsodkov. Osebo gleda z Božjimi očmi, zato se ne ustavi na preteklem zlu, ampak že vnaprej vidi dobro prihodnost, se ne vda pred zaprtostjo, ampak odpira nove prostore življenja. Ne ustavi se na navideznem, ampak gleda v srce. Tukaj je videl ranjeno srce tega človeka, ranjeno zaradi greha, pohlepa, od toliko grdih stvari, ki jih je storil ta Zahej. Gledal je torej to ranjeno srce in šel tja.

Včasih skušamo popraviti in spreobrniti grešnika tako, da ga grajamo ter mu naštevamo njegove napake in njegovo nepošteno obnašanje. Jezusova drža do Zaheja nam kaže drugačno pot. To, da tistemu, ki je pogrešil, pokažemo na njegovo vrednost, tisto vrednost, ki jo Bog navkljub vsemu še naprej vidi. To lahko povzroči pozitivno presenečenje, ki omehča srce in prisili osebo, da iz sebe potegne tisto dobro, ki je v njej. Torej da osebam zaupanje, ob katerem začnejo rasti ter se spremenijo. Tako se obnaša Bog do vseh nas. Ne ustavi ga naš greh, temveč gre preko s svojo ljubeznijo, ki nam da zahrepeneti po dobrem. Vsi smo začutili to hrepenenje po dobrem, potem ko smo pogrešili. Ne obstaja oseba, ki nima v sebi kaj dobrega. In to gleda Bog, da ga potegne iz zla.

Devica Marija naj nam pomaga videti dobro v osebah, ki jih vsak dan srečujemo, da bi bili vsi opogumljeni razkriti Božjo podobo vtisnjeno v naše srce. Tako se bomo lahko veselili ob presenečenjih usmiljenja Boga, našega Boga, ki je Bog presenečenj.