Papež v predgovoru h knjigi "Ne bojte se odpuščati": Potopimo se v ocean usmiljenja!

VATIKAN (ponedeljek, 24. oktober 2016) – Jutri bo v Italiji izšla knjiga v obliki intervjuja z naslovom Ne bojte se odpuščati o kapucinu p. Luisu Driu, argenitnskem spovedniku, ki ga je sveti oče v svojih nagovorih že večkrat omenil. Z njim sta se pogovarjala Andrea Tornielli in Alver Metalli, predgovor h knjigi, ki ga je danes objavil italijanski dnevnik la Repubblica, pa je napisal papež Frančišek.

Kaj stori, ko misli, da je preveč odpustil?
Na začetku spomni, da je že večkrat povedal, kaj mu je p. Luis odgovoril, ko ga je kot nadškof v Buenos Airesu vprašal, kaj stori, ko po odhodu iz spovednice, kjer vsak dan preživi veliko ur, zazna pomislek, da je preveč odpustil. Navadno gre pred tabernakelj, pred Najsvetejše, in sam prosi odpuščanja, ker je preveč odpustil, ter se na Jezusa obrne z besedami: »Vendar pa si mi Ti dal tak zgled!« Sveti oče spomni, da je nekaj podobnega govoril tudi sv. Leopold Mandić, katerega je p. Dri vedno zelo častil, ter doda: »Te njegove besede so name naredile globok vtis in zato jih ne neham pripovedovati, saj govorijo o drži, ki je danes potrebna bolj kot kdajkoli prej.«

V spovednici zaznati usmiljeni Očetov objem – pomen Rembrandtove slike
Nadalje papež Frančišek spomni, da mora vsakdo, ki pride v spovednico – ne glede na to, če k zakramentu sprave pristopa redno ali zaradi izrednega dogodka – zaznati usmiljeni objem našega Očeta. Duhovniki morajo, po njegovih besedah, misliti na odnos, ki ga ima oče do izgubljenjega sina. Pri tem spomni, da ima p. Luis v spovednici kopijo Rembrandtove slike, ki prikazuje objem med očetom in izgubljenim sinom, da jo lahko vidi vsak, ki pride k spovedi. Za papeža najpomebnejši del slike predstavljata dlani usmiljenega očeta, ki nista identični: leva je moška, desna pa bolj ženska. »Usmiljenje in sočutje, ki ju Jezus občuti v različnih evangeljskih odlomkih, imata tako očetovske kot tudi materinske značilnosti. Usmiljenje je najgloblja materinska ljubezen, ki jo gane krhkost bitja, katerega objame. Po drugi strani pa prav tako predstavlja močno Očetovo zvestobo, ki vedno podpira, odpušča ter ponovno pošilja na pot svoje otroke. Oče na Rembrandtovi sliki je nadalje slep, »kakor da bi se njegov pogled iztrošil zaradi čakanja na sinovo vrnitev. Tudi njegova brada ni negovana, kakor da je pričakovanje sina postavilo na stran tudi vsakodnevna osebna opravila.«  

Kako bi se lahko bali, da nam Bog ne bi odpustil?
V predgovoru nato sledijo besede p. Luisa, ki pove, da kadar pri spovedancu zazna določen odpor, strah zato, ker ga je 'zelo polomil' in se morda sprašuje, če mu bo Bog odpustil, reče: »Poglej tisto sliko! Bog te objema kakor tisti oče, Bog te ima rad, Bog te ljubi, hodi s teboj; prišel je, da bi odpustil in ne obsodil, zapustil je nebo, da bi bil z nami. Vse do konca dni. Kako bi se lahko bali, da nam ne bi odpustil?«

Kjer je usmiljenje, gre za nasprotovanje egoizmu
Kjer je usmiljenje, še poudari p. Luis, gre za nasprotovanje egoizmu, samopotrjevanju, preprečevanje širjenja nestrpnosti in nasilja, pa tudi za dejavno načelo sprave. Usmiljenje sprejme, da nisem jaz, ampak Drugi tisti, ki ureja svet. Usmiljenje se začne z Bogom, ki ustvari človeka ter se ga usmili ter se nadaljuje s človekom, ki posnema Gospoda, saj občuti dobrobit tudi v skupnem življenju v družbi. V tem smislu je usmiljenje globoko družbena drža, saj ima posledice v družbi.

Potopimo se v ocean usmiljenja in se pustimo prenoviti
Predgovor nove knjige spomni na sedanji čas strahu, slepega nasilja, na t.i. 'svetovno vojno po kosih'. Ob tem doda, da ne manjka niti pozitivnih primerov: vsako znamenje prijateljstva, vsaka odstranjena ovira, vsaka iztegnjena roka in sprava, tudi če se ne pojavi v novicah, bo delovala v družbi – bodisi v naših družinah, četrtih, mestih, narodih, v odnosih med državami. Ob koncu predgovora papež Frančišek prosi, naj nikoli ne pozabimo, da »narasla reka sovraštva in nasilja ne more storiti ničesar proti oceanu usmiljenja, ki preplavlja naš svet. Nato še povabi, naj se potopimo v ta ocean in se pustimo prenoviti.«