Msgr. Stanislav Lipovšek: Nismo sami, Gospod je z nami. Tudi mi bodimo z njim

CELJE (ponedeljek, 24. oktober 2016, RV) – »Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji misijonov, misijonarke in misijonarji, spoštovani gospod generalni superior Misijonske družbe in Družbe hčera krščanske ljubezni, spoštovani predstavniki in predstavnice slovanskih provinc Misijonske družbe in Družbe hčera krščanske ljubezni, dragi sobrat v škofovski službi gospod pom. škof ljubljanski, spoštovani gospod vizitator Misijonske družbe v Sloveniji, spoštovani gospod narodni voditelj Misijonskega središča Slovenije, gospod superior, gospod župnik župnije Sv. Jožefa, gospod direktor Doma Sv. Jožef, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!« S temi besedami je celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek začel homilijo med sveto mašo na vseslovenskem misijonskem srečanju v Celju pri sv. Jožefu na misijonsko nedeljo.

Obhajamo misijonsko nedeljo, ko na ravni vesoljne Cerkve, krajevne Cerkve - škofije, na ravni vsake posamezne župnije ter v srcih in življenju slehernega kristjana, Bog daj, tudi v naših srcih, močneje odmeva Jezusovo misijonsko naročilo: »Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu… in učite jih spolnjevati vse… ne bojte se, jaz  sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28, 18-20).

1. Letošnje obhajanje misijonske nedelje nas še posebej močno nagovarja, ko obhajamo 90. obletnico, odkar je papež Pij XI. Leta 1926 ustanovil Papeško misijonsko družbo z namenom, da bi spodbujala, usmerjala in pospeševala misijonsko dejavnost Cerkve. Letošnje slavje misijonske nedelje se vključuje tudi v duhovno dogajanje izrednega svetega leta, ki nas vabi, da smo usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče (prim Lk 6,36); in kaj naj bo večji in lepši izraz Očetove usmiljene ljubezni, kakor je prav misijonska dejavnost, ki se v dobroti in ljubezni obrača k vsem ljudem, zlasti k tistim, ki Jezusa še ne poznajo, ki še niso okusili njegove ljubezni in vrednot božjega kraljestva. Papež Frančišek nam prav zato podarja posebno poslanico za letošnjo misijonsko nedeljo, v kateri med drugim pravi, da se božje usmiljenje »to utripajoče srce evangelija« najgloblje izraža v učlovečeni Božji Besedi, v Jezusu Kristusu, ki nas nagovarja kot dobri pastir, ki skrbi za svoje ovce, kot usmiljeni Samarijan, ki se sklanja nad revežem kraj pota, kot usmiljeni Oče, ki sprejema izgubljenega sina… Ko nas duhovna pot svetega leta vabi, da stopimo skozi sveta vrata, je to vabilo, da preverjamo naša pota, koliko so usklajena z božjimi potmi in načrti. To dogajanje dosega svoj vrhunec, ko v moči sv. Duha obhajamo svete zakramente, zlasti sveto spoved in sveto obhajilo, ki utrjujeta naše prijateljstvo, našo zavezo z Gospodom, ki potem rojeva sadove v telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Papež Frančišek zato znova vabi vse kristjane in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, da uresničimo nov »misijonarski izhod«, da »gremo ven«, ad gentes »k narodom«, kot pravi 2. vatikanski koncil, da gremo »na obrobja«, nadaljuje papež Frančišek, posebej k malim, trpečim in ubogim, doma in po svetu, »dokler vesela novica ne pride do zadnje žene, do zadnjega moža, zadnjega ostarelega, zadnjega mladega, do zadnjega otroka.«

2.  Slovenci smo se, hvala Bogu, dobro odzivali na misijonsko vabilo našega Gospoda Jezusa Kristusa, zlasti po letu 1622, ko je papež Gregor XV. v Rimu ustanovil Kongregacijo za širjenje vere. Med našimi misijonarji na prvem mestu omenjamo misijonskega škofa  Friderika Baraga in njegovega sodelavca Franca Pirca, ki sta svoje življenje posvetila Indijancem. V Sudanu je deloval Ignacij Knoblehar, na Kitajskem Jožef Kerec in v našem času Andrej Majcen; imamo škofa Janeza Gnidovca in seveda Petra Opeko in njegov čudoviti  misijon na Madagaskarju.

Danes smo zbrani pri Sv. Jožefu v Celju. Zakaj? Zato, ker je tu pomembno misijonsko središče, ki ga je ustanovil bl. škof A. M. Slomšek, ko je  leta 1852 sem poklical očete lazariste in je tu nastalo močno misijonsko žarišče, ki je v vseh časih in še posebej danes, imenitno spolnjuje svoje misijonsko poslanstvo. Zato med nami z velikim veseljem, spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljamo gospoda generalnega predstojnika Misijonske družbe. Najbrž še nikoli ni bil Slovenec v tej odgovorni službi, zato smo posebej veseli in vam zagotavljamo našo pomoč in našo molitev.

 Skupaj z vami, spoštovani gospod generalni superior Misijonske družbe, pozdravljamo tudi predstavnike slovanskih provinc Misijonske družbe in Družbe hčera krščanske ljubezni in se vam zahvaljujemo, ko tako zvesto hodite po stopinjah sv. bratov Cirila in Metoda in njunih učencev, ki so naši blagovestniki.

 3. Danes misijonsko dejavnost v Cerkvi na Slovenskem poživlja in bogati Misijonsko središče v Ljubljani, ki je razvilo tudi močno razvejano misijonsko dejavnost, ko omogoča, da lahko vsi postanemo misijonarji, najprej in na prvem mesti z molitvijo, z naročilom in branjem revije Misijonska obzorja, z molitvijo in darovi na Misijonsko nedeljo, s svojim darom za misijonska vozila pri blagoslovu vozil in šoferjev pri akciji MIVA na Krištofovo nedeljo, v adventu z akcijo »Otroci za otroke«, po božiču s Trikraljevsko akcijo in koledovanjem, pri skupnem ali individualnem botrstvu po dogovoru z Misijonskim središčem finančno pomagamo določenemu otroku in njegovi družini v misijonskih deželah pri uvajanju v življenje. Doslej sodeluje že preko 3000 botrov. Gotovo je tudi kateri med vami. Še lepše je, če se kdo odloči, da kot laiški misijonar za nekaj let deluje v misijonih ali pa se pridruži prostovoljcem, ki v počitnicah pomagajo v različnih misijonskih akcijah. Nadvse pa je pomembno, da vzdržujete živi stik in duhovno povezanost z našimi misijonarji in misijonarkami, kar doma in po svetu rojeva bogate sadove.

Bl. papež Pavel VI. je leta l976 napisal znamenito okrožnico »O evangelizaciji današnjega sveta«. Ko z njemu lastno skrbnostjo opiše pota, vsebino in cilje evangelizacije, t.j. oznanjevanja evangelija vsemu stvarstva, zaključi s pretresljivo mislijo, ko pravi: Ljudje bi zaradi Božjega usmiljenja mogli spoznati evangelij in se zveličati tudi, če jim mi ne oznanimo evangelija. Toda, ali se bomo mi zveličali, če jim ga zaradi lenobnosti, strahu ali sramu ali zaradi krivih idej ne oznanimo ? To bi pomenilo zagrešiti izdajstvo nad pozivom Boga, ki želi, da se po nas uresničuje evangelizacija.

Ohranimo torej gorečnost duha, prisrčno in tolažljivo veselje, ki je lastno oznanjevalcu evangelija, tudi tedaj, kadar mora sejati v solzah in preizkušnjah. Bl. papež Pavel VI. nadaljuje: »Naj bo današnjim ljudem in današnjemu svetu, ki se duši v teminah zla in nevere omogočeno, da prejme veselo oznanilo, ne iz ust žalostnih, malodušnih, nepotrpežljivih in preplašenih evangelizatorjev, marveč od takih služabnikov evangelija, ki iz njihovega  življenja izžareva gorečnost in veselje; od takih, ki so najprej sami sprejeli Jezusa Kristusa in so zanj pripravljeni zastaviti svoje življenje« (prim. Pavel VI., O evangelizaciji, 80). Nismo sami, Gospod je z  nami. Tudi mi bodimo z njim. Amen.