S papežem Frančiškom skozi minuli teden (17. – 22. oktober 2016)

Sredina splošna avdienca: lačnim dati jesti in žejnim dati piti
Lačnim dati jesti in žejnim dati piti – ti dve deli usmiljenja sta bili v središču sredine splošne avdience. »Določene novice in predvsem slike se dotaknejo javnega mnenja in občasno nastanejo iniciative, ki pozivajo k pomoči in spodbujajo solidarnost. Donacije so velikodušne in na ta način se lahko olajša trpljenje mnogih. Ta oblika dejavne ljubezni je pomembna, a nas morda ne vključuje neposredno,« je papež dejal med katehezo. »Ko gremo po cesti in srečamo osebo v stiski ali kadar nam na vrata doma potrka revež, je to nekaj popolnoma drugega. Nismo več pred sliko, ampak smo vpleteni v prvi osebi. Nobene razdalje več ni med mano in njim ali njo, čutim se izzvanega.« Revščina v abstraktnem smislu nas ne izzove, dá nam misliti, zaradi nje se pritožujemo. Ko pa vidiš revščino na mesu moškega, ženske, otroka – to od nas zahteva odziv. Zato pogosto bežimo pred osebo v stiski, se ji ne približamo ali pa realnost ljudi v potrebi zamaskiramo z modnimi navadami. Sveti oče je zastavil nekaj vprašanj: »Kakšna je moja reakcija v teh primerih? Pogledam proč in grem mimo? Ali pa se ustavim in osebo nagovorim, se pozanimam za njen položaj? Jo poskušam na kakšen način sprejeti ali pa se je poskušam čim prej osvoboditi? Morda prosi samo kaj nujnega, nekaj za jesti in piti. Pomislimo za trenutek: koliko krat molimo Očenaš, a nismo zares pozorni na besede ''Daj nam danes naš vsakdanji kruh''.

Jubilejna avdienca: Pogovor
V soboto je potekala tako imenovana jubilejna avdienca. Papež je govoril o pogovoru: »Pogovor omogoči osebam, da se spoznajo in razumejo potrebe drug drugega. Predvsem pa je znamenje velikega spoštovanja, saj osebe postavi v držo poslušanja in v položaj, da vidijo boljše vidike sogovornika.« Pogovor je prav tako »izraz ljubezni«, ki nam, ne da bi pri tem zanikali razlike, lahko »pomaga iskati in med seboj deliti skupno dobro«. Pogovor nas tudi spodbuja, da se postavimo pred drugega in ga vidimo kot »dar Boga, ki nas vabi in prosi, da ga prepoznamo«.
»Dragi bratje in sestre,« je dejal sveti oče, »pogovarjanje pomaga osebam, da humanizirajo odnose in presežejo nerazumevanja. Velika je potreba po pogovoru v naših družinah. Koliko lažje bi se razrešila vprašanja, če bi se naučili medsebojno poslušati! Enako je za odnos med možem in ženo, med starši in otroki. Koliko pomoči lahko pride iz pogovora tudi med učitelji in njihovimi učenci, ali pa med vodilnimi in delavci, da bi našli najboljše delovne rešitve. «

Avguštinci rekolekti – oblikovalci občestva
»Kadar je Gospod v središču našega življenja, je vse mogoče. Ni pomemben ne neuspeh ne katero koli drugo zlo, kajti on je v središču in on je, ki vse usmerja,« je papež Frančišek povedal avguštincem rekolektom. Izpostavil je, da jih Gospod v tem trenutku poziva, naj so njegovi »oblikovalci občestva«: »Poklicani smo s svojo navzočnostjo sredi sveta ustvarjati družbo, ki je zmožna priznati dostojanstvo vsake osebe in med seboj deliti dar, ki ga predstavljamo drug za drugega. Z našim pričevanjem o skupnosti, ki je živa in odprta za tisto, kar nam zapoveduje Gospod po dihu svojega Duha, bomo lahko odgovorili na potrebe vsake osebe z isto ljubeznijo, s katero nas je Bog ljubil.«

Pri papežu člani Fundacije Janez Pavel II.
Minuli teden so na srečanje s papežem prišli člani Fundacije Janez Pavel II. Frančišek jim je dejal, da nas jubilejno leto, ki se počasi zaključuje, spodbuja k premišljevanju o veličini Božjega usmiljenja v času, ko se človek zaradi napredka na različnih tehničnih in znanstvenih področjih čuti samozadostnega, kakor da bi bil osvobojen od vsake višje oblasti, in verjame, da je vse odvisno od njega. »Kot kristjani pa se zavedamo, da je vse dar Boga in da pravo bogastvo ni denar, ki lahko zasužnji, ampak ljubezen Boga, ki nas osvobaja.«

Ostala srečanja
Papež Frančišek je v minulem tednu sprejel v avdienco slovenskega predsednika Boruta Pahorja in predsednika Burkine Faso Rocha Marca Christiana Kaboréja. Posebno srečanje je bilo namenjeno udeležencem mednarodnega simpozija o pastorali poklicanosti.

Homilije iz Doma svete Marte
Papeževe jutranje homilije, ki jih je imel v minulem tednu med mašami v kapeli Doma svete Marte, so govorile o ponižnosti, miru in enosti Cerkve; o molitvi in spoznavanju Jezusa; in o pastirjih. »Umreti kakor mučenci, kakor Jezusovi pričevalci, je seme, ki umre in dá sad, zemljo napolni z novimi kristjani. Ko pastir živi na ta način, ni zagrenjen. Morda čuti zapuščenost, vendar pa ima tisto gotovost, da je ob njem Gospod … Pastir mora imeti to gotovost: če gre po Jezusovi poti, mu bo Gospod blizu vse do konca. Molimo za pastirje, ki so na koncu svojega življenja in čakajo, da jih Gospod vzame k sebi. In molimo, naj jim Gospod dá moč, tolažbo in gotovost, da, četudi so bolni in morda tudi sami, je Gospod z njimi, blizu jim je. Naj jim Gospod dá moč.«