Alfonz Marija Fusco, Elizabeta od Svete Trojice in Jožef Sanchez del Rio

VATIKAN (sobota, 15. oktober 2016, RV) – Jožef Gabrijel de Rosario Brochero, Salomon Leclercq, Emanuel Gonzales Garcia, Ludvik Pavoni, Alfonz Marija Fusco, Elizabeta od Svete Trojice in Jožef Sanchez del Rio: to je sedem svetnikov, ki jih bo papež Frančišek kanoniziral jutri na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Prve štiri smo spoznali v zadnjih dveh dneh, danes pa poglejmo še preostale:

Alfonz Marija Fusco
Alfonz Marija Fusco je bil rojen v italijanskem mestecu Angri 23. marca 1839. Pri enajstih letih je vstopil v semenišče, vodila ga je močna in jasna želja, da se popolnoma posveti služenju Bogu in Cerkvi. To željo je spremljala še namera, da bi pomagal revnim in zapuščenim otrokom. Leta 1863 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo prvo poslanstvo je zaznamovalo predvsem spovedovanje, marljivo oznanjevanje Božje besede ter versko poučevanje otrok in mladih. Za slednje je med drugim odprl brezplačno šolo. Po zgledu sv. Janeza Boska, s katerim si je dopisoval, je nato odprl še oratorij, katerega je zaupal varstvu sv. Alojzija Gonzage.

Fusco je bil prisoten povsod, kjer je bilo mogoče narediti kaj dobrega. Ko je izbruhnila kolera, je naredil vse, kar je lahko, da bi pomagal bolnikom. Bolezen je zadela tudi njega, a jo je prebolel.

Leta 1868 je bil imenovan za cerkovnika kapiteljske cerkve. Zatem se je pridružil kongregaciji duhovnikov misijonarjev, ki so delovali med kmečkim prebivalstvom. V nadaljevanju je postal kaplan, leta 1897 pa kanonik. Leta 1878 je ustanovil kongregacijo sester sv. Janeza Krstnika. Sestre so se posvečale vzgoji osirotelih in revnih deklic. Fusco jim je bil oče, duša in blag ter močan voditelj. In sicer vse do smrti, 6. februarja 1910.

Med različnimi nalogami, ki jih je Alfonz Marija Fusco opravljal, ni nikoli prenehal biti duhovnik, pastir duš, zaljubljen v Kristusa in Cerkev, prijatelj malih in ubogih, vzor vsem zaradi svoje evangeljske preprostosti, pristne in močne vere, odprte, drzne in neizčrpne ljubezni, uboštva in vesele pokorščine. Bil je človek molitve in popolne razpoložljivosti za Boga in ljudi. Služil je, ne da bi karkoli prosil zase, zato je moral pogosto hoditi tudi po trpkih poteh samote in nerazumevanja.

Elizabeta od Svete Trojice
Elizabeta od Svete Trojice, karmeličanka, se je rodila 18. julija 1880 v družini Catez, ki je takrat prebivala v vojaškem taborišču v bližini Bourgesa v Franciji. Pri sedmih letih je izgubila očeta. Bog je v njeno življenje že v otroštvu vstopil kot resničnost, ki jo je očarala in zapeljala. Kasneje je povedala, da si zaradi ljubezni do Boga zase ni mogla predstavljati drugačnega življenja kakor v popolni posvetitvi Njemu.

Elizabeta je imela tudi izjemen glasbeni talent. Navkljub nagradi, ki jo je prejela na konservatoriju, je njena odločitev za karmel ostala neomajna. Tudi materino nasprotovanje je bilo zanjo milost, ki je le še utrdila njeno duhovno izkušnjo. Svoj ideal kontemplativnega življenja je živela kot mlada laikinja: potovala je po Franciji, nastopala kot pianistka, zavzemala se je v družbi, dobila je ženitvene ponudbe, bila je pozorna do potreb bližnjega. V dnevnik je zapisala: »Zdi se mi, da sem našla moja nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši.«

V samostan je vstopila pri enaindvajsetih letih. Bila je globoko srečna. Njene so besede, ki so takoj po njeni smrti zaokrožile po svetu in so shranjene tudi v katekizmu katoliške Cerkve: »O moj Bog, Trojica, ki te molim.« Te besede izražajo njen ideal, katerega je vztrajno živela do konca. Umrla je 9. novembra 1906, po velikem telesnem trpljenju, ki ga je povzročila takrat neozdravljiva Addisonova bolezen.

V samostanu je tako preživela le pet let. A iz njenih zapisov je razvidno, kako je bila ta mlada redovnica izjemen odgovor krščanske vere na sekularizem in druge obraze ateizma. Živeti je želela kot slava Trojice, navzoče v duši. V tej skrivnosti je našla nebesa na zemlji, milost in cerkveno poslanstvo. S to svojo izkušnjo je nagovorila tudi rodno sestro, ki je bila srečno poročena in mati devetih otrok. Le-ta je po njenem vzoru v svetu, v vsakdanjem življenju in preprostosti družinskega življenja, uresničila, kar je Elizabeta odkrila in živela v karmelu. Če se živi v Njegovi prisotnosti, pod Njegovim pogledom, ki prodre v globine duše, te »nič ne more odvrniti od Njega, slišiš ga lahko tudi sredi sveta, v tihoti srca, ki ne želi drugega kakor biti njegovo«.

Jožef Sanchez del Rio
Še zadnji novi svetnik, ki ga predstavljamo, pa je Jožef Sanchez del Rio, komaj štirinajstletni mehiški mučenec. Rojen 28. marca 1913 in umrl 10. februarja 1928, je živel v obdobju preganjanja katoličanov v Mehiki in upora proti le-temu. Uporniki so bili imenovani 'cristeros', njihov »bojni krik« pa je bil: »Živela, Kristus Kralj in Marija iz Guadalupeja!«. Pridružil se jim je tudi mladi Jožef, in sicer kot  zastavonoša. V nekem boju je bil, potem, ko je svojega konja ponudil enemu izmed voditeljev upornikov, da bi le-ta lahko pobegnil, zajet in odpeljan v ujetništvo.

Navkljub mladosti se je Jožef  zavedal takratnega dogajanja v Mehiki. Zavzemal se je za župnijske dejavnosti, čeprav so bile prepovedane, prejemal zakramente, kadar je le mogel, in vsak dan skupaj z družino molil rožni venec. Po zgledu mučencev je bil tudi sam pripravljen dati svoje življenje za Kristusa, zaščito verske svobode in katoliške vere. Mami je iz ujetništva napisal, da sprejema Božjo voljo, da bo umrl srečen, saj bo umrl poleg Gospoda.

Ker je bil zaprt v cerkvi, katere prezbiterij so spremenili v kokošnjak, se je Jožef neustrašno, pripravljen na vse, uprl rekoč, da je Božja hiša namenjena molitvi in ne živalim. V odgovor je bil kruto pretepen, njegov prijatelj Lazar, ki je bil zajet skupaj z njim, pa je bil v njegovi navzočnosti obešen. Navkljub nadaljnjim laskavim ponudbam vojakov, da bi prestopil na njihovo stran, je Jožef  vztrajal. Tudi starše je prosil, naj ne plačajo odkupnine zanj, rekoč, da je sam svoje življenje že daroval Bogu in da njegova vera ni na prodaj. Tik pred usmrtitvijo je s pomočjo tete še zadnjič prejel sveto obhajilo.

Na koncu so Jožefu s podplatov odrli kožo in ga bosega ter krvavečega prisilili hoditi do pokopališča. Tam so ga večkrat zabodli z nožem in nazadnje ustrelili v glavo. Preden je umrl, je mladi mučenec še zadnjič dejal: »Živel, Kristus Kralj! Živela sveta Marija iz Guadalupeja!«