Papež ob svetovnem dnevu hrane: Ukrepati politično, spremeniti življenjski stil

VATIKAN (petek, 14. oktober 2016, RV) – V nedeljo, 16. oktobra, bo potekal svetovni dan hrane, letos na temo Podnebje se spreminja. Morata se tudi prehrana in kmetijstvo. Različni dogodki so se začeli odvijati že danes. Na sedežu Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo v Rimu je dopoldne potekala otvoritvena slovesnost, med katero so govorili italijanski premier Matteo Renzi, maroška princesa Lalla Hasnaa, generalni direktor FAO José Graziano da Silva in drugi. Stalni opazovalec Svetega sedeža, msgr. Fernando Chica Arellano, je prebral sporočilo papeža Frančiška, ki ga je napisal ob tej priložnosti.

Treba je politično ukrepati
Tema svetovnega dneva hrane v ospredje postavlja »boj proti lakoti kot cilj, ki ga je še težje doseči ob navzočnosti kompleksnega pojava, kot so podnebne spremembe«, pravi papež v sporočilu. Zatrjuje, da se pri sedanjih podnebnih spremembah moramo vprašati po lastnih odgovornostih, tako individualnih kot kolektivnih, ne da bi se pri tem zatekali k enostavnim sofizmom, ki se skrivajo za statistikami ali nasprotujočimi si napovedmi. Po papeževem prepričanju je treba iti vse do izvornih razlogov za podnebne spremembe in priznati, da »različne negativne posledice na podnebje prihajajo iz vsakdanjih vedenj oseb, skupnosti, narodov in držav«. Samo ovrednotenje z etičnimi in moralnimi izrazi  ni dovolj. »Potrebno je politično ukrepanje, to pomeni narediti potrebne izbire, opustiti ali pa pospeševati obnašanje in življenjske stile, ki bodo koristili novim generacijam in tistim, ki bodo še prišle. Samo tako lahko obvarujemo planet,« meni Frančišek.

Črpati iz modrosti podeželskih skupnosti
Da se podnebje spreminja, najbolj občutijo ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, kmetijstvom, živinorejo, ribištvom, gozdarstvom ali pa živijo na podeželju v neposrednem stiku s posledicami podnebnih sprememb, s čimer se spreminja tudi njihovo življenje. Papež opozori na njihovo negotovo prihodnost ter občutek prepuščenosti samim sebi s strani vseh nas, ki navsezadnje imamo korist od njihovega dela. »Iz modrosti podeželskih skupnosti se lahko naučimo življenjskega stila, ki nam lahko pomaga zaščititi se pred logiko potrošnje in proizvajanja za vsako ceno, pred logiko, ki se ogrinja z dobrimi opravičevanji, kot je naraščanje prebivalstva, v resnici pa teži samo k povečanju profita,« je oster Frančišek.

Načelo previdnosti po njegovem prepričanju ne zadostuje, poudarja, da je potrebna modrost. »Tista, ki jo kmetje, ribiči, živinorejci hranijo v spominu generacij in jo danes vidijo zasmehovano in pozabljeno s strani proizvodnega modela, ki koristi omejenim skupinam in malemu delu svetovnega prebivalstva. Ne pozabimo,« pripomni papež, »da gre za model, ki z vso svojo znanostjo, omogoča, da okoli osemsto milijonov oseb še vedno trpi zaradi lakote.«

Mehanizem distribucije ostaja zgolj teorija
Opozori tudi na pojav »podnebnih migrantov«, ki jih je vedno več in še povečujejo »karavano zadnjih, izključenih, tistih, ki jim je zanikano imeti vlogo v veliki človeški družini«. To je vloga, ki je ne more dodeliti država ali nek status, ampak pripada vsakemu človeškemu bitju kot osebi, ki ima svoje dostojanstvo in svoje pravice. Papež izpostavlja, da raven svetovne proizvodnje zagotavlja hrano za vse, če bi le obstajala pravična porazdelitev. Mehanizem distribucije ostaja zgolj teorija, če lačni nimajo dejanskega dostopa do hrane, če so še naprej odvisni od zunanje podpore, ki je bolj ali manj pogojena, če se ne oblikuje pravilen odnos med potrebo in potrošnjo, če se ne odpravi zapravljanja in se ne zmanjša odmetavanja živeža.

Papež Frančišek ob koncu še izpostavi, naj cilji pariškega podnebnega sporazuma ne ostanejo samo lepe besede. Spremenijo naj se v pogumne odločitve, ki iz solidarnosti ne bodo naredile le neko krepost, ampak operativni model v ekonomiji; iz bratstva pa ne samo hrepenenje, ampak kriterij notranjega in mednarodnega upravljanja.