Papež Frančišek: Trdno se držimo te preproste vere Svete Božje Matere

TRG SV. PETRA (nedelja, 9. oktober 2016, RV) – »Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 17,11-19) nas vabi, da s čudenjem in hvaležnostjo prepoznamo Božje darove.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo na Trgu sv. Petra na 28. nedeljo med letom med sveto mašo, s katero je skupaj z verniki obhajal marijanski jubilej.

Na poti, ki ga vodi v smrt in vstajenje, je Jezus srečal deset gobavcev, ki so mu prišli naproti, se od daleč ustavili in vpili o svoji nesreči tistemu človeku, v katerem je njihova vera prepoznala možnega zveličarja: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (v. 13). Bolni so in iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus jim odgovori ter jim reče, naj se gredo pokazat duhovnikom, ki so imeli po Postavi nalogo, da ugotovijo morebitno ozdravitev. S tem jim ni samo nekaj obljubil, temveč je postavil na preizkušnjo njihovo vero, saj v tistem trenutku deseteri še niso bili ozdravljeni. Ozdraveli so med potjo, potem ko so ubogali Jezusovo besedo. Vsi torej polni veselja so se pokazali duhovnikom in potem so šli naprej vsak po svoji poti. Pri tem pa so pozabili na Darovalca, torej na Očeta, ki jih je ozdravil po Jezusu svojem Sinu, ki je postal človek.

Z izjemo enega samega, torej Samarijana, tujca, ki je živel na obrobju izvoljenega ljudstva, skoraj kot pogan! Temu človeku ni bilo dovolj, da je dosegel ozdravljenje zaradi lastne vere,  temveč je storil še več za dosego polnosti ozdravljenja tako, da se je vrnil nazaj in izrazil svojo hvaležnost za prejeti dar in tako v Jezusu priznal resničnega Duhovnika, ki ga lahko, potem ko ga je ponovno dvignil in rešil, sprejme na svojo pot in med svoje učence.

Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vprašajmo se torej, a smo sposobni izreči 'hvala'? Kolikokrat rečemo 'hvala' v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo 'hvala' tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. In to se zgodi tudi do Boga. Zelo lahko je iti do Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti… Zaradi tega Jezus z vso močjo poudari to pomanjkljivost devetih nehvaležnih gobavcev: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17-18).

Na ta jubilejni dan nam je predlagan en zgled, še več, Zgled na katerega gledati, torej Marija, naša Mati. Marija je potem, ko je sprejela angelovo oznanilo, pustila, da je iz njenega srca privrela pesem hvale in zahvale Bogu: »Moja duša poveličuje Gospoda…« Marijo prosimo, naj nam pomaga razumeti, da je vse Božji dar in da se bomo znali zahvaliti. Zagotavljam vam, tedaj bo naše veselje popolno. Samo tisti, ki se zna zahvaliti, je v njem popolno veselje.

Da se znamo zahvaliti, pa je potrebna ponižnost. V prvem berilu smo prisluhnili izjemnemu pripetljaju Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja (prim. 2 Kr 5.14-17). Bolan za gobavostjo, za ozdravljenje sprejme predlog uboge sužnje in se zaupa zdravljenju preroka Elizeja, ki je bil pravzaprav njegov sovražnik. Vendar je Naaman pripravljen ponižati se. Elizej od njega ne zahteva nič. Ukaže mu samo, naj se potopi v vodo reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, ga celo vznejevoljila. A je to res pravi Bog, če zahteva take banalne stvari? Hoče se vrniti nazaj, a le sprejme, da se potopi v Jordan in takoj je ozdravljen.

Marijino srce je bolj kot katerokoli drugo sposobno sprejeti Božje darove. In Bog, da je postal človek je izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ni živela v bogatih palačah oblasti, ki ni storila nič podjetnega. Vprašajmo se, dobro nam bo delo, če smo pripravljeni sprejeti Božje darove, ali pa se raje želimo zapreti v materialne gotovosti, v intelektualne gotovosti, v gotovosti naših projektov.

Pomenljivo je, da sta Naaman in Samarijan tujca. Koliko tujcev, tudi oseb drugih ver nam da zgled za vrednote, ki jih mi včasih pozabljamo ali jih zanemarjamo. Morda nas lahko nekdo, ki živi ob nas, pa je zaničevan ali odrinjen, ker je tujec, pouči, kako hoditi po poti, ki jo Gospod hoče. Tudi Božja Mati je skupaj s svojim ženinom živela izkušnjo oddaljenosti od svoje dežele. Dolgo časa je bila tudi ona tujka v Egiptu, daleč stran od sorodnikov in prijateljev. Vendar pa je njena vera zmogla premagati težave. Trdno se držimo te preproste vere Svete Božje Matere. Prosimo jo, da bi znali vedno vrniti se k Jezusu in se mu zahvaliti za toliko dobrot njegovega usmiljenja.