Papež Frančišek: Pastoral ima dva konca, simbolično pomenljiv ukrivljen del in konico

RIM (četrtek, 6. oktober 2016, RV) – »Prerok Ezekijel z zelo zgovorno podobo opiše Boga kot Pastirja, ki zbira svoje razkropljene ovce. Te so se ločile od drugih 'oblačnega in temnega dne' (Ez 34,12). Zdi se, da se Gospod nocoj po preroku tako obrača na nas z dvojnim sporočilom.«

S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med večernicami, ki jih je skupaj s canterburyjskim nadškofom Justinom Welbyem obhajal v cerkvi sv. Gregorja na Celiju v Rimu. Prisotni so bili tudi člani Mednarodne anglikansko katoliške komisije za enost in poslanstvo, katerim je bila še posebej namenjena ta pridiga.

Najprej je sporočilo enosti. Bog kot Pastir hoče enost svojega ljudstva in želi, da se predvsem pastirji razdajajo za to. Zatem je bil naveden razlog za ločitev črede, torej oblačni in temni dnevi, ko smo izgubili izpred oči brata, ki je stal ob strani, postali smo nesposobni prepoznati drug drugega in razveseliti se darov drug drugega ter prejete milosti. To se je zgodilo, ker se je zgostila okoli nas tema nerazumevanja in sumničenja ter nad nami temni oblaki nesoglasij in spornih vprašanj, pogosto zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov in ne samo zaradi teoloških.

Toda imamo trdno gotovost, da Bog rad prebiva med nami, ki smo njegova čreda in dragocen zaklad. On je neutrudljivi pastir, ki neprestano deluje (prim. Jn 5,17), nas opominja, naj hodimo proti večji enosti, ki pa jo bomo lahko dosegli samo s pomočjo njegove milosti. Zato imamo zaupanje, kajti v nas, ki smo glinene posode (prim. 2 Kor 4,7), Bog hoče izliti svojo milost. Prepričan je tudi, da lahko prestopimo iz teme v svetlobo, iz razkropljenosti in enost, iz pomanjkanja v polnost. Po tej poti občestva naj bi hodili vsi kristjani in to je vaše posebno poslanstvo, vas pastirjev Mednarodne anglikansko katoliške komisije za enost in poslanstvo.

Zelo pomemben klic je, da vedno in povsod delujemo kot orodje občestva. To pa pomeni, da istočasno pospešujemo enost tako krščanske družine kot enost človeške družine. Ti dve področji ne samo, da si ne nasprotujeta, temveč se medsebojno bogatita. Ko smo kot Jezusovi učenci povezani v služenju, drug ob drugem, ko pospešujemo odprtost in srečanje, zmagujoč s tem skušnjavo zaprtosti in ločenosti, istočasno delujemo tako v korist enosti med kristjani kakor v korist enosti človeške družine. S tem se prepoznamo kot bratje, ki pripadajo različnim izročilom, a jih spodbuja isti evangelij, da se lotimo istega poslanstva v svetu. Torej bi bilo dobro, da si vedno, ko se lotite kakšne dejavnosti, postavite ti vprašanji: zakaj ne bi to počeli skupaj z našimi anglikanskimi brati; lahko pričujemo za Jezusa, da delamo skupaj z našimi brati katoličani?

S tem, ko si podelimo težave in veselje poslanstva, se približujemo drug drugemu. Naj vam Bog podeli, da boste pobudniki drznega a realnega ekumenizma, vedno na poti iskanja odpiranja novih poti, katerih korist bodo predvsem imeli vaši sobratje po vaših provincah in škofovskih konferencah. Vedno in predvsem gre za to, da sledimo Gospodovemu zgledu, njegovi pastoralni metodologiji, o kateri nas spominja prerok Ezekijel: iti iskat izgubljeno ovco, pripeljati nazaj v stajo tisto izgubljeno, obvezati tisto ranjeno in zdraviti to bolno (prim. v. 16). Samo tako se zbere nazaj razkropljeno ljudstvo.

Rad bi se na tej naši skupni poti hoje za Kristusom Dobrim Pastirjem navezal na pastoralno palico sv. Gregorja Velikega, ki lahko zelo dobro predstavlja velik ekumenski pomen tega našega srečanja. Papež Gregor je iz tega izvirnega kraja poslanstva izbral in poslal sv. Avguština Canterburyjskega ter njegove menihe k anglosaškim ljudstvom, ter tako začel pisati veličastno stran evangelizacije, ki je naša skupna zgodovina in nas neločljivo povezuje. Zato je prav, da je ta pastoral skupni simbol naše poti enosti in poslanstva.

V središču ukrivljenega dela pastorala je uprizorjeno Vstalo Jagnje. Na ta način, medtem ko nas spominja na Gospodovo voljo, da zberemo čredo ter gremo iskati izgubljeno ovco, nam želi pastoral nakazati osrednjo vsebino oznanila: Božjo ljubezen v Križanem in Vstalem Jezusu, v zaklanem in živečem Jagnjetu. To je ljubezen, ki je prodrla v temo zapečatenega groba in je na stežaj odprla vrata za svetlobo večnega življenja. Ljubezen zmagoslavnega Jagnjeta nad grehom in smrtjo je resnično prenoviteljsko sporočilo, ki ga je potrebno ponesti skupaj današnjim izgubljencem in vsem tistim, ki nimajo sreče, da bi spoznali sočutno obličje ter usmiljen objem Dobrega Pastirja. Naše poslanstvo je v razsvetljevanju temine s to nežno lučjo ter z nebogljeno močjo ljubezni, ki premaga greh in smrt. Srečni smo lahko, da smo prepoznali in skupaj obhajamo srčiko vere. Ponovno vstopimo vanjo in se ne pustimo raztresti od tega, kar nas spodbuja, da bi sledili duhu sveta, ki nas hoče odvrniti od izvirne svežine evangelija. Od tu izvira naša skupna odgovornost ter enotno poslanstvo služiti Gospodu in človeštvu.

Nekateri avtorji so poudarili, da imajo pastoralne palice na nasprotnem delu pogosto konico. Lahko bi pomislili, da pastoral ne spominja samo na poklicanost voditi in zbirati ovce v imenu Vstalega Križanega, ampak tudi spodbosti tiste, ki si želijo biti preveč blizu in zaprte, da gredo ven. Poslanstvo pastirjev je tudi, da pomagajo njim zaupani čredi, da je v izhodu, v gibanju pri oznanjanju veselja evangelija. Torej da ni zaprta v ozke kroge, v cerkveno 'mikroklimo', ki bi nam spet prinesla oblačne in temačne dni. Skupaj prosimo Boga za milost, da bi posnemali duha in zgled velikih misijonarjev, preko katerih je Sveti Duh poživil Cerkev, ki se prenavlja, ko gre ven iz sebe, da bi živela in oznanjala evangelij na poteh sveta. Pomislimo, kaj se je zgodilo na začetku ekumenskega gibanja v Edinburgu. Ravno ogenj tega poslanstva je omogočil, da so pogledali onkraj lesenih pregrad ter podrli ograje, ki jo jih ločevale ter preprečevale skupno pot. Skupaj molimo, naj nam Gospod podeli, da začne od tu izvirati prenovljen zagon občestva in poslanstva.