S papežem Frančiškom skozi minuli teden (26. september – 2. oktober 2016)

Apostolsko potovanje v Gruzijo in Azerbajdžan
Papež Frančišek se je včeraj vrnil s svojega 17. mednarodnega potovanja, med katerim se je mudil v dvema kavkaškima državama: Gruziji in Azerbajdžanu. V Gruzijo je prispel v petek popoldne. Še isti dan se je v prestolnici Tbilisi srečal z gruzijskim predsednikom Giorgijem Margvelashvilijem, zatem pa še s predstavniki gruzijskih oblasti, civilne družbe in diplomatskim zborom.

Bratski odnosi z gruzijsko pravoslavno Cerkvijo
V ospredju prvega dne pa je bilo srečanje s pravoslavnim katolikosom in patriarhom vse Gruzije Elijo II. »Da bi evangelij tudi danes rodil sadove, se od nas zahteva, predragi brat, da ostanemo še bolj trdni v Gospodu in združeni med seboj,« je papež dejal med srečanjem v zgradbi pravoslavnega patriarhata v Tbilisiju, ki so se ga poleg papeške in pravoslavne delegacije udeležili tudi predstavniki akademskega in kulturnega sveta. »Številni svetniki, ki jih ima ta dežela, naj nas opogumijo, da na prvo mesto postavimo evangelij in da evangeliziramo kakor v preteklosti, še bolj kakor v preteklosti, svobodni zank vnaprejšnjih prepričanj in odprti za večno Božjo novost. Težave naj ne bodo prepreke, ampak spodbude, da se bomo bolje poznali, si delili življenjsko limfo vere, okrepili molitev drug za druge in z apostolsko ljubeznijo sodelovali v skupnem pričevanju v slavo Boga v nebesih in v služenju miru na zemlji.«

S patriarhom Elijo II. se je papež srečal tudi naslednji dan, ko je obiskal pravoslavno patriarhalno katedralo, kjer po izročilu hranijo Jezusovo suknjo, za katero so med njegovim križanjem žrebali vojaki. Tudi tukaj je Frančišek govoril o bratskih odnosih med katoliško in pravoslavno Cerkvijo ter izpostavil pomen sloge in dialoga. »Kljub našim omejitvam in onkraj vseh zgodovinskih in kulturnih razlik smo poklicani biti eno v Kristusu, ne postavljati na prvo mesto nesoglasij in sporov med krščenimi, kajti zares je veliko več tistega, kar nas povezuje, kakor tistega, kar nas ločuje,« je izpostavil.

Ljubljena mala čreda Gruzije
V Tbilisiju se je sveti oče srečal še z duhovniki, posvečenimi in pastoralnimi delavci, ter tudi s karitativnimi delavci in bolniki. Za majhno katoliško skupnost v Gruziji, ki predstavlja le dva in pol odstotka prebivalstva (112 tisoč vernikov), je daroval sveto mašo in jo med homilijo takole spodbudil: »Nikoli ne izgubimo želje in zaupanja v Božja presenečenja! Dobro je, če si zapomnimo, da smo vedno in predvsem njegovi otroci: nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi otroci; nismo neodvisni in samozadostni odrasli ljudje, temveč otroci, ki vedno potrebujejo, da se jih vzame v naročje, da prejmejo ljubezen in odpuščanje. Blagor krščanskim skupnostim, ki živijo to pristno evangeljsko preprostost! So brez sredstev, a bogate z Bogom. Blagor pastirjem, ki ne sprejmejo logike posvetnega uspeha, ampak sledijo zakonu ljubezni: sprejemanje, poslušanje in služenje. Blagor Cerkvi, ki ne zaupa kriterijem funkcionalizma in organizacijske učinkovitosti ter se ne zmeni za zunanji videz. Ljubljena majhna čreda Gruzije, ki se toliko posvečaš dejavni ljubezni in formaciji, sprejmi ohrabritev Dobrega pastirja, izroči se Njemu, ki te vzame na svoje rame in te potolaži!«

Azerbajdžanskim katoličanom: Vedno ostanite povezani
Papež je nedeljo preživel v azerbajdžanski prestolnici Baku. Kmalu po prihodu je dopoldne daroval mašo v salezijanskem centru. Katoliška skupnost v večinsko muslimanskem Azerbajdžanu šteje le nekaj sto vernikov. »Vsa Cerkev, ki do vas goji posebno simpatijo, vas gleda in vas spodbuja: ste majhna čreda, ki je v Božjih očeh zelo dragocena!« jih je spodbudil sveti oče med homilijo. »Vsakdo med vami je kakor čudovita svilena nit, a le če so med seboj dobro prepletene različne niti ustvarjajo lepo kompozicijo; same ne služijo. Vedno ostanite povezani, ponižno živite v dejavni ljubezni in veselju; Gospod, ki ustvarja harmonijo v različnosti, vas bo varoval … Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je mir.«

Večkulturnost Azerbajdžana
Tudi v Azerbajdžanu se je papež sestal s političnim vrhom. Srečanje z državnim predsednikom Ilhamom Heydarjem Aliyevom ter predstavniki oblasti, diplomatskega zbora in civilne družbe je potekalo v Centru Heydar Aliyev. Papež je v svojem govoru v ospredje postavil večkulturnost Azerbajdžana ter izrazil upanje, da bi država še naprej hodila »po poti sodelovanja med različnimi kulturami in verskimi skupnostmi«. To je še posebej pomembno v današnjem času, saj nam dokazuje, da je o lastnih idejah in življenjskih nazorih mogoče pričevati brez kršenja pravic osebam, ki imajo drugačna prepričanja in poglede. »Vsaka etnična ali ideološka pripadnost, kakor tudi vsaka pristna verska pot, ne more drugega, kakor izključiti drže in pojmovanja, ki instrumentalizirajo lastna prepričanja, lastno identiteto ali ime Boga za upravičevanje nasilnega nadvladovanja in oblasti.«

Povezanost družbe in verstev v gradnji kulture miru
Obisk Azerbajdžana in s tem tudi 17. apostolskega potovanja, se je sklenil z obiskom mošeje v Bakuju, kjer se je odvijalo medversko srečanje. Poleg šejka Allahshukura Pashazadeha, so bili zbrani še verskimi voditelji ruske pravoslavne Cerkve in judovske skupnosti ter predstavniki ostalih verskih skupnosti, ki so navzoče v tej muslimanski državi. Frančišek je v nagovoru izpostavil pomembno vlogo verstev, ki jo ta imajo pri izgrajevanju mirne in ubrane družbe. »Potrebno je zagotoviti dejansko in pristno svobodo. Ni treba vedno uporabljati umetnega lepila, ki človeka prisiljuje verovati, mu vsiljuje določeno vero in ga prikrajša za svobodno izbiro; v verstva ne smejo priti niti zunanji žeblji posvetnih interesov, pohlepa po oblasti in denarju. Boga se namreč ne more klicati za dosego enostranskih interesov in egoističnih ciljev; Bog ne sme upravičevati nobene oblike fundamentalizma, imperializma ali kolonializma. Še enkrat se s tega tako pomembnega kraja dviga žalosten krik: nikoli več nasilja v imenu Boga! Njegovo sveto Ime naj bo čaščeno, ne pa onečaščeno in 'trgovano' s sovraštvom in človeškimi nasprotji.« Verstva pomagajo razločevati dobro in ga prakticirati z deli, molitvijo in naporom notranjega prizadevanja. Poklicana so graditi »kulturo srečanja in miru, oblikovano iz potrpežljivosti, razumevanja, ponižnih in konkretnih korakov. Tako se služi človeški družbi.«