Papeževo srečanje z gruzijskim pravoslavnim patriarhom Elijo II.: Bratski odnosi, skupno pričevanje

TBILISI (petek, 30. september 2016, RV) – Papež Frančišek se je iz predsedniške palače napotil na sedež pravoslavnega patriarhata v Tbilisiju, kjer se je sestal s katolikosom in patriarhom vse Gruzije Elijo II. Zasebnemu pogovoru je sledilo srečanje, kjer so poleg papeške in pravoslavne delegacije bili navzoči predstavniki iz akademskega in kulturnega sveta. Zbrane je najprej nagovoril patriarh Elija II., zatem pa še papež Frančišek, ki je v ospredje postavil dobre odnose med gruzijsko pravoslavno Cerkvijo in katoliško Cerkvijo,  pomen skupnega pričevanja in dragoceno kulturno dediščino gruzijskega naroda.

Odnosi med gruzijsko pravoslavno Cerkvijo in katoliško Cerkvijo
Papež je spomnil, da je Elija II. »obrnil novo stran« v odnosih med gruzijsko pravoslavno Cerkvijo in katoliško Cerkvijo, ko je kot gruzijski patriarh opravil prvi zgodovinski obisk v Vatikanu. Z rimskim škofom sta si izmenjala poljub miru in obljubo, da bosta molila drug za drugega. »Tako so se lahko okrepile pomembne vezi, ki obstajajo med nami od prvih stoletij krščanstva. Razvile so se in se ohranjajo kot spoštljive in srčne,« je dejal papež in kot znamenja tega naštel topel sprejem papeških odposlancev in predstavnikov s strani patriarhata, študijske in raziskovalne dejavnosti gruzijskih pravoslavnih vernikov v vatikanskih arhivih in na papeških univerzah, navzočnost pravoslavne gruzijske skupnosti v rimski škofiji ter sodelovanje z lokalno katoliško skupnostjo v Gruziji, predvsem na kulturnem področju.

Zatrdil je, da prihaja »kot romar in prijatelj« v to »blagoslovljeno deželo«, medtem ko katoličani obhajajo jubilejno leto Usmiljenja. Spomnil je na obisk papeža Janeza Pavla II, ki je kot prvi papež v Gruzijo prišel tik pred jubilejem 2000, da bi »utrdil globoke in močne vezi s sedežem v Rimu« in »spomnil, kako zelo pomemben je na pragu tretjega tisočletja prispevek Gruzije, ki je starodavno križišče kultur in tradicij, k izgradnji civilizacije ljubezni«.

Gospodova ljubezen, ki dviguje
Tokratno srečanje po papeževih besedah zahteva, da v svetu, ki ga žeja po usmiljenju, edinosti in miru, te vezi dobijo nov zagon in gorečnost, zgovorno znamenje tega pa sta že poljub miru in bratski objem, ki sta si ju izmenjala Frančišek in Elija. »Gruzijska pravoslavna Cerkev, ukoreninjena v apostolskem pridiganju, predvsem v apostolu Andreju, in rimska Cerkev, osnovana na mučeništvu apostola Petra, imata milost, da danes v imenu Kristusa in njegove slave obnovita lepoto apostolskega bratstva.« Peter in Andrej sta namreč bila brata. Jezus ju je poklical, naj pustita mreže in skupaj postanega ribiča ljudi. »Dragi brat,« se je Frančišek obrnil na patriarha, »pustiva se ponovno pogledati Gospodu Jezusu, pustiva, da naju ponovno pritegne njegovo povabilo, naj zapustiva to, kar nama preprečuje, da bi skupaj bila oznanjevalca njegove navzočnosti.«

Jezus nas podpira v tej ljubezni, ki je spremenila življenje apostolov. To je ljubezen brez razlik, ki jo je utelesil Gospod: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« To ljubezen nam je podaril, da bi se tudi mi med seboj ljubili, kakor nas je on ljubil. Papež je spomnil na besede gruzijskega pesnika Rustavelija, ki je o ljubezni, o kateri so pisali apostoli, rekel, da nas »dviguje«. »Zares,« je pripomnil sveti oče, »Gospodova ljubezen nas dviguje, ker nam omogoča dvigniti se nad nerazumevanja v preteklosti, preračunljivosti v sedanjosti in strahove za prihodnost.«

Dragocena gruzijska kulturna dediščina
O tej ljubezni je skozi stoletja pričeval tudi gruzijski narod. V njej je našel moč, da je po številnih preizkušnjah ponovno vstal; v njej se je dvignil do vrhunca izjemne umetnostne lepote. Brez ljubezni namreč »sonce ne kraljuje na nebeški kupoli« in za ljudi »ne obstajata ne lepota ne nesmrtnost«, je papež navedel še enega gruzijskega pisatelja, Tabidzeja. V ljubezni najde razlog za nesmrtnost lepota gruzijske kulturne dediščine, ki se izraža na različne načine, kot so glasba, slikarstvo, arhitektura in ples. K temu je prispeval tudi sam patriarh Elija, ki je napisal sakralne hvalnice, nekatere tudi v latinskem jeziku. Te bogatijo njihov verski in kulturni zaklad, ki je edinstven dar krščanstvu in človeštvu ter si zasluži biti priznan in spoštovan s strani vseh.

Skupaj pričevati o evangeliju
Papež je v nadaljevanju spomnil na sveto Nino, ki se jo postavlja ob bok apostolom in je zaslužna za »slavno zgodovino evangelija« v Gruziji: razširila je vero v posebnem znamenju križa, narejenem iz lesa vinske trte, ki predstavlja Gospoda Jezusa. On je namreč resnična vinska trta. Svojim apostolom pravi, naj ostanejo močno pritrjeni v njem kakor mladike, da bi rodili sad. »Da bi evangelij tudi danes rodil sadove, se od nas zahteva, predragi brat,« je dejal Frančišek, »da ostanemo še bolj trdni v Gospodu in združeni med seboj. Številni svetniki, ki jih ima ta dežela, naj nas opogumijo, da na prvo mesto postavimo evangelij in da evangeliziramo kakor v preteklosti, še bolj kakor v preteklosti, svobodni zank vnaprejšnjih prepričanj in odprti za večno Božjo novost. Težave naj ne bodo prepreke, ampak spodbude, da se bomo bolje poznali, si delili življenjsko limfo vere, okrepili molitev drug za druge in z apostolsko ljubeznijo sodelovali v skupnem pričevanju v slavo Boga v nebesih in v služenju miru na zemlji.«

»Želim biti iskren prijatelj«
Poleg »ljubezni, ki dviguje«, je papež Frančišek izpostavil še eno vrednoto, ki jo gruzijski narod zelo ceni, to je prijateljstvo. »Kdor ne išče prijatelja, samemu sebi ni prijatelj,« pravi pesnik Rustaveli. »Želim biti iskren prijatelj te dežele in tega dragega prebivalstva,« o katerem je sveti oče dejal, da ne pozablja prejetega dobrega, da je njegova gostoljubnost povezana z življenjskim stilom, ki je polno pristnega upanja tudi sredi težav. Tudi ta pozitivnost ima svoje korenine v veri, ki Gruzijcem narekuje, da ob svoji mizi prosijo za mir za vse in se spomnijo tudi sovražnikov.

Poklicani smo premagati resnične sovražnike
»Z mirom in odpuščanjem smo poklicani premagati naše resnične sovražnike, ki niso iz mesa in krvi, ampak so zli duhovi zunaj in znotraj nas,« je ob koncu govora še povedal Frančišek. Ta blagoslovljena dežela je bogata s hrabrimi junaki, ki so kakor sveti Jurij znali premagati zlo. Papež je spomnil na mnoge menihe, še posebej pa na mnoge mučence, katerih življenje je zmagalo »z vero in potrpežljivostjo«. Njihovo življenje je šlo skozi stiskalnico bolečine in ostalo združeno z Gospodom; tako je rodilo velikonočni sad in izpralo gruzijsko zemljo s krvjo, prelito iz ljubezni. »Njihova priprošnja naj dá tolažbo mnogim kristjanom, ki tudi danes po svetu trpijo preganjanja in hude žalitve, in naj v nas okrepi dobro željo, da bi bili bratsko združeni v oznanjevanju evangelija miru,« je sklenil papež Frančišek.