Papež Frančišek v Gruziji: Katerakoli razlika je lahko izvir vzajemne obogatitve

TBILISI (petek, 30. september 2016, RV) – »Zahvaljujem se vsemogočnemu Bogu, da mi je dal priložnost obiskati to blagoslovljeno deželo, kraj srečanja in vitalne izmenjave med kulturami in civilizacijami, ki je v krščanstvu, vse od oznanjevanja sv. Nine (Nino) na začetku 4. stoletja, našla svojo najglobljo identiteto in zanesljiv temelj svojih vrednot.« S temi besedami se je začel prvi nagovor papeža Frančiška na gruzijskih tleh. In sicer med srečanjem s predstavniki oblasti, civilne družbe ter diplomatskega zbora na dvorišču predsedniške palače v glavnem mestu Tbilisi.

Sv. Janez Pavel II. je med svojim obiskom Gruzije novembra 1999 zatrdil: »Krščanstvo je postalo seme nadaljnjega razcveta gruzijske kulture.« To seme še naprej rojeva sadove, je dejal papež Frančišek, ki je zatem s hvaležnostjo spomnil na srečanje v Vatikanu lani, in na dobre odnose, ki jih je Gruzija vedno ohranjala s Svetim sedežem. Posebej se je zahvalil predsedniku, za povabilo in za njegove besede dobrodošlice v imenu državnih oblasti in celotnega gruzijskega naroda.

Naraven most in stičišče
»Večstoletna zgodovina vaše domovine kaže ukoreninjenost vrednot, ki jih izraža njena kultura, njen jezik in njene tradicije in ki državo v celoti ter na rodoviten in značilen način vključujejo v strugo evropske civilizacije; istočasno, kakor opozarja njen zemljepisen položaj, je skoraj naraven most med Evropo in Azijo, stičišče, ki lajša komunikacije in odnose med narodi, ki je tekom stoletij omogočilo tako trgovanja kot dialog in soočenje idej ter izkušenj različnih svetov.« Gruzijska himna ponosno pravi: »Moja ikona je moja domovina … Čudovite gore in doline si delimo z Bogom.« Domovina je torej kakor ikona, ki opredeljuje identiteto, zarisuje smernice in zgodovino; medtem ko gore, ki se svobodno dvigujejo proti nebu, daleč od tega, da bi bile nepremagljivo zidovje, dajejo sijaj dolinam, jih ločujejo in povezujejo, ko vsako naredijo drugačno od drugih in vse solidarne, s skupnim nebom, ki se dviga nad njimi in jih varuje.

Nadaljevati pot miru in razvoja
Od razglasitve neodvisnosti Gruzije je minilo 25 let. V tem času, ko je ponovno pridobila polno svobodo, je zgradila in utrdila svoje demokratične institucije in si prizadevala iskati poti za zagotovitev kolikor je le mogoče vključujočega in pristnega razvoja. Vse to ni šlo brez velikih žrtev, s katerimi se je narod pogumno soočil, da bi zaščitil svobodo, po kateri je tako zelo hrepenel. »Želim vam, da bi se pot miru in razvoja nadaljevala s solidarno zavzetostjo vseh sestavnih delov družbe, na način, da bi ustvarili tiste pogoje stabilnosti, pravičnosti in spoštovanja zakonitosti, ki so sposobni pospešiti rast in pomnožiti priložnosti za vse.«

Miroljubno sobivanje vseh narodov in držav v regiji
Nepogrešljiv vnaprejšnji pogoj takšnega pravega in trajnega napredka je miroljubno sobivanje vseh narodov in držav v regiji. To pa zahteva, da se razvijajo občutki medsebojnega cenjenja in upoštevanja, ki ne morejo zanemariti spoštovanja suverenih izključnih pravic posameznih držav v okviru mednarodnega prava. Da bi se odprle poti, ki vodijo k dolgotrajnemu miru in resničnemu sodelovanju, se je potrebno zavedati, da so načela, bistvena za pravičen in trden odnos med državami, v službi konkretnega, urejenega in miroljubnega sobivanja med narodi. Na preveč krajih na zemlji se namreč zdi, da zmaguje logika, ki otežuje ohranjanje legitimnih razlik in spornih vprašanj – do katerih lahko vedno pride – v mejah civilnega soočenja in dialoga, v katerem prevladajo razum, umerjenost in odgovornost. To je še toliko bolj nujno v sedanjem zgodovinskem trenutku, ko ne manjka nasilnih ekstremizmov, ki manipulirajo in izkrivljajo načela civilnega in verskega značaja, da bi jih podjarmili temačnim načrtom prevlade in smrti.

Katerakoli razlika je lahko in mora biti izvir vzajemne obogatitve
Potrebno je, da bi v srcu vsi imeli na prvem mestu usodo človeškega bitja v njegovi stvarnosti in da bi se potrpežljivo poskušali izogniti, da bi se razhajanja končala v nasilju, katerega nadaljevanje je povzročitev ogromnih razdejanj za človeka in družbo. Katerakoli razlika etničnega, jezikovnega, političnega ali verskega značaja, daleč od tega, da bi bila uporabljana kot pretveza za spreminjanje razhajanj v konflikte in konfliktov v neskončne tragedije, je lahko in mora biti za vse izvir vzajemne obogatitve v korist skupnega dobrega. To zahteva, da posebnosti vsakogar lahko v polnosti obrodijo sadove, in sicer predvsem z možnostjo, da v miru živi v svoji deželi ali da se tja svobodno vrne, če je bil iz kakršnegakoli razloga prisiljen, da jo zapusti. Papež Frančišek je tako nadalje zaželel, da bi bile javne odgovorne osebe še naprej pozorne na situacije teh oseb, da bi si prizadevale za iskanje konkretnih rešitev, tudi onstran nerešenih političnih vprašanj. Potrebna sta daljnovidnost in pogum, da se lahko prepozna resnično dobro narodov in si zanj prizadeva z odločnostjo ter previdnostjo. Nepogrešljivo pa je tudi vedno imeti pred očmi trpljenje oseb, da bi s prepričanjem nadaljevali pot gradnje miru, vztrajno in naporno, a tudi privlačno in osvobajajočo.

Katoliška Cerkev, njen prispevek v družbi in dialog s pravoslavno Cerkvijo
»Katoliška Cerkev – ki je že stoletja prisotna v tej državi in se je še posebej odlikovala s svojo zavzetostjo za človekovo napredovanje in dobrodelna dela – z gruzijskim narodom deli njegove radosti in skrbi ter namerava nuditi svoj prispevek za blaginjo in mir, preko aktivnega sodelovanja z oblastmi in civilno družbo. Iz srca želim, da bi še naprej nudila svoj izvirni doprinos k razvoju gruzijske družbe, zahvaljujoč skupnemu pričevanju o krščanski tradiciji, ki nas združuje, njenemu prizadevanju v prid najbolj ubogih in preko prenovljenega ter razširjenega dialoga s starodavno gruzijsko pravoslavno Cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi v državi.« Papež je nagovor sklenil z besedami: »Bog naj blagoslovi Gruzijo in ji podari mir ter blaginjo!«