Zgodovina krščanstva v Gruziji in Azerbajdžanu

GRUZIJA IN AZERBAJDŽAN (sreda, 28. september 2016, RV) – Do začetka apostolskega potovanja v Gruzijo in Azerbajdžan nas loči le še nekaj dni. Četudi je katoliška Cerkev danes številčno majhna, je zgodovina krščanstva v obeh državah dolga.

Zgodovina krščanstva v Gruziji
Prva evangelizacija na ozemlju današnje Gruzije, ki jo bo papež Frančišek obiskal najprej, sodeč po tradiciji sega v 1. stoletje. Povezana je z oznanjevanjem apostola Andreja na Kavkazu. Kasneje so prišli misijonarji s Cipra, iz Sirije, Grčije in drugod. O njihovem delu poročajo stari gruzijski dokumenti in tudi grški ter latinski letopisi. V prvi polovici 4. stoletja je krščanstvo postalo državna vera. In sicer po spreobrnjenju kraljeve družine, ki je bilo zasluga krščanske ujetnice, verjetno iz Kapadokije, katere ime je bilo sodeč po bizantinskih, armenskih in gruzijskih dokumentih Nouné in je danes poznana kot sv. Nina ali sv. Kristijana.

V naslednjih stoletjih je krščanstvo postalo seme gruzijskega kulturnega razcveta, zlasti v samostanih. Eden prvih samostanov, Nekresi, je bil ustanovljen že v 4. stoletju. Prve poznane cerkve v Gruziji so se arhitekturno navdihovale pri bazilikah v Sveti deželi. Prvi gruzijski prevod evangelija sega v prvo polovico 5. stoletja. Prevod celotnega Svetega pisma pa je nastal v 6. stoletju. Razširjanje krščanstva je pripeljalo tudi do tesnih odnosov z Bizancem, ki je bila ena najnaprednejših kultur v tistem obdobju. Cerkev je tako postala varuhinja narodne identitete, ki je bila v nadaljevanju pogosto ogrožena, vse do preganjanj sovjetskega režima, ki so v 20. stoletju zadela tako katoličane kot pravoslavne vernike.

Do preporoda verskih skupnosti je v Gruziji prišlo na začetku devetdesetih let, po razpadu Zveze sovjetskih socialističnih republik. Katoliška vera se je ohranila predvsem zahvaljujoč ženskam, ki so s pobožnimi navadami vztrajale navkljub sedemdeset let trajajočim preganjanjem. Prva kongregacija, ki je po pridobitvi samostojnosti vstopila v državo, so bile misijonarke ljubezni. Leta 1993 se je v Bakuju odprla apostolska nunciatura in ustanovljena je bila latinska apostolska administracija na Kavkazu. Ta je bila tri leta kasneje zaupana msgr. Giuseppeju Pasottu. Leta 1999 je bila ponovno posvečena katedrala v Tbilisiju, ki je bila med sovjetskim režimom porušena. Cerkev je še istega leta obiskal papež Janez Pavel II. in sicer med svojim zgodovinskim obiskom Gruzije.

Zgodovina krščanstva v Azerbajdžanu
Tudi v Azerbajdžanu, drugi postaji tokratnega papeževega potovanja, izvori krščanstva segajo daleč v zgodovino. Sodeč po tradiciji je bil prvi evangelizator na ozemlju apostol Jernej v drugi polovici 1. stoletja. Po njegovi mučeniški smrti je delo nadaljeval sv. Elizej, učenec apostola Tadeja, kateremu se pripisuje gradnja prve cerkve v državi. Ostanki le-te obstajajo še danes. A odločilno vlogo je imel Gregor Razsvetljevalec, sicer evangelizator Armenije. Ta je leta 313 spreobrnil takratnega kralja, ki je krščanstvo zatem sprejel kot državno vero.

Po koncilu v Kalcedoniji leta 451 se je tamkajšnja Cerkev ločila od rimske. V 8. stoletju, po prvih vpadih muslimanov na Kavkaz, pa se je združila s Cerkvijo v Armeniji. Do leta 1836 je sicer še ohranila delno avtonomijo, ki pa je bila odpravljena s prihodom ruskega carja, ki jo je omejil na status metropolije armenske apostolske Cerkve.

Katolištvo je na ozemlje začelo pronicati v 14. stoletju, s prihodom dominikancev, frančiškanov, karmeličanov in avguštincev. Razširilo se je navkljub upiranju muslimanske skupnosti in armenske Cerkve. Največji razcvet je doživelo v 17. stoletju, ko so v Azerbajdžan prišli tudi jezuiti. Katoliške skupnosti so bile v več mestih prisotne s cerkvami, šolami in samostani. Vse te dejavnosti so bile prekinjene na začetku 19. stoletja s priključitvijo Ruskemu cesarstvu, ki je bilo bolj naklonjeno pravoslavni Cerkvi. Število katoličanov je ponovno začelo rasti s prihodom vernikov, ki so se z drugih območij cesarstva umaknili na Kavkaz. Leta 1882 je bila ustanovljena prva župnija. Leta 1900 je bila priznana in takrat se je začela tudi gradnja prve cerkve, ki je bila dokončana dvanajst let kasneje. To je bila cerkev brezmadežnega spočetja Device Marije. V obdobju preganjanja sovjetskega režima, od 1917 do 1991, je katolištvo tako rekoč izginilo. Cerkev je bila porušena, zadnji duhovnik v državi je bil umorjen.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je bilo v Azerbajdžanu le okoli trideset katoličanov. Niso imeli ne cerkve ne župnika. Prvi duhovnik v državi, po šestdesetih letih, je bil Jersy Pilus s Poljske. V Baku je prišel leta 1997, na prošnjo skupine vernikov. Šele takrat se je začela obnova Cerkve, ki je bila zaupana Kongregaciji za evangelizacijo narodov in je bila v pristojnosti latinske apostolske administracije na Kavkazu. Od slednje se je ločila leta 2000, ko je papež Janez Pavel II. ustanovil missio sui iuris s sedežem v Bakuju. Misijon je zaupan v skrb slovaškim salezijancem.