Papež Frančišek v delu 'Drugi vatikanski koncil in judje'

VATIKAN (ponedeljek, 26. september 2016, RV) – Drugi vatikanski koncil in judje je naslov dela, ki je februarja izšlo v Argentini. Uredila sta ga rabina Abraham Skorka in Ariel Stofenmacher. Knjiga obravnava odnose med katoličani in judi, in sicer pol stoletja po objavi koncilske izjave Nostra aetate. Vsebuje dvanajst prispevkov katoliških in judovskih avtorjev, deset pričevanj in dodatek z dokumenti. Avtor enega izmed prispevkov in tudi predgovora knjige – dveh besedil, ki ju je v teh dneh med drugim objavil vatikanski časopis L'Osservatore Romano – je papež Frančišek.

Papežev predgovor: Zavzetost in naklonjenost
»Drugi vatikanski koncil je bil mejnik v zgodovini Cerkve. Njegovi sadovi so se začeli pobirati že takrat in so bili v polnosti vključeni v njeno notranjost.« Tako piše sveti oče v predgovoru. Nadalje izraža svoje veliko veselje nad danim prispevkom judov in kristjanov k premišljevanju o dogodku, od katerega mineva petdeset let. Izjava Nostra aetate je izšla iz koncila in je zaznamovala »odločilen preobrat v zgodovini odnosov med starejšimi in mlajšimi brati v veri«. Papež Frančišek dodaja še, da je te vrstice zapisal, da bi znova izpričal svojo »zavzetost in naklonjenost do ljubljenih in zvestih bratov judov v Argentini« ter da bi poglobili medsebojni dialog in »z njim počastili našega Stvarnika«. Kakor pravi prerok Malahija: »Tedaj so ti, ki se bojijo Gospoda, govorili drug z drugim. Gospod je prisluhnil in poslušal« (Mal 3,16).

Papežev prispevek: Z ramo ob rami
Papežev prispevek za delo o odnosih med katoličani in judi je nastal še, ko je bil nadškof Buenos Airesa, in sicer januarja 2013. V njem piše, da ima Cerkev vedno pred očmi besede apostola Pavla glede oseb njegovega rodu, katerim »pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus« (Rim 9,4-5). Prav tako se Cerkev spominja, da so se iz judovskega ljudstva rodili apostoli, ki so »temelji in stebri Cerkve«, pa tudi številni prvi učenci, ki so svetu oznanili Kristusov evangelij. Skupna duhovna dediščina kristjanov in judov je zelo velika, zato želi koncil – kakor je zapisano v izjavi Nostra aetate – spodbuditi in priporočiti njihovo medsebojno poznavanje in spoštovanje.

Ta izjava je bila objavljena 28. oktobra 1965. Četudi imajo vsi koncilski dokumenti za Cerkev najvišji pomen, ima Nostra aetate še prav posebno vrednost. Z njo je bilo izrecno odločeno, da v Cerkvi ni mesta za izraze kot so »bogomorilsko ljudstvo« ali »okrutni judje«. Takšni izrazi in pojmovanja, ki so postavili pregrade, so morali biti za vedno izkoreninjeni. Namesto njih je bilo treba postaviti mostove medsebojnega razumevanja in dialoga, ki bi pripeljali do bratskega čutenja. Kasneje se je za judovsko ljudstvo porodil tudi nov naziv: »starejši bratje«.

Vse od objave koncilske izjave dalje je trditev, da je antisemitizem antikrščanstvo in da je antikrščanstvo antisemitizem, postala pravilo in osnova cerkvenih katehez. Gibanje, ki ga je dokument sprožil, je omogočilo kasnejše znamenite obiske papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. v sinagogah; na politični ravni pa tudi vzpostavitev diplomatskih odnosov med Vatikanom in Izraelom.

Apostolska konstitucija, s katero je Janez XXIII. sklical drugi vatikanski koncil, govori, da Cerkev vidi človeško skupnost močno zbegano in kako hrepeni po celostni prenovi. In medtem ko se je človeštvo napotilo naproti novemu redu stvari, so se v Cerkvi pokazale obširne naloge. Čeprav je minilo več kot pol stoletja, odkar so bili ti koncepti izraženi, so ostali veljavni. Tehnološki in znanstveni napredek na vseh bivanjskih področjih, hitre spremembe, ki jih vzbujata modernost in postmodernost, zahtevajo odgovore od strokovnjakov in vseh, ki so se z vero obvezali k spraševanju o smislu samega bivanja.

Krščanstvo je bilo eno izmed kulturnih elementov, na katerih je bila zgrajena zahodna kultura. Njegove prvobitne korenine pa so judovski sveti spisi, ki so, po drugi strani, osnova in temelj judovskega verskega in kulturnega razvoja. »V trenutkih krize moramo vsi obrniti pogled nazaj na bistvo našega življenja, na korenine našega bivanja. Biti kristjani je intimno povezano z biti judje. Sedanji časi zahtevajo poglobitev v dialogu, ki bi tako enim kot drugim omogočila najti vse bolj pomenljive odgovore na vedno večjo kompleksnost, ki zaznamuje današnje življenje.«

Nekdanji nadškof Buenos Airesa na koncu svojega prispevka ponovno spominja na besede prerokov. Ti so slutili čas, v katerem se bo Bogu služilo »z ramo ob rami« (glej Sof 3,9), ko bo Gospod »edini Bog in njegovo ime bo edino« (Zah 14,9), kajti »narod ne bo vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4; Mih 4,3). Dialog, na katerega namiguje koncilska izjava Nostra aetate ta videnja razume kot poslednji izziv, h kateremu morajo odslej težiti vsi skupni napori katoličanov in njihovih starejših bratov. Iz istega razloga so tudi dokumenti, kakor je izjava Nostra aetate, rodovitni le, v kolikor vzbudijo dejanja. Kajti takrat »duh črke, ki se preoblikuje v dejstva, preneha biti zgolj namera in postane živo ter učinkovito dejanje«.