Spadaro: Za papeža je reforma rezultat razločevanja

VATIKAN (ponedeljek, 19. september 2016, RV) – »Papež Frančišek ne želi reformirati Cerkve v abstraktnem smislu. Njegova drža je ponovno postaviti Kristusa v središče vsega,« je za Radio Vatikan povedal direktor jezuitske revije Civiltà Cattolica p. Antonio Spadaro. Nadaljeval je, da bo potem Kristus tisti, ki bo reformiral Cerkev. A prej je treba zagotoviti ustrezne pogoje: Cerkev je treba postaviti v položaj, da jo bo Kristus lahko reformiral. »Moč evangelija je moč v revolucionarnem in rušilnem smislu; če je postavljen v notranjost Cerkve, jo lahko korenito spremeni.« Koncept tradicije je torej dinamični pojem, ki ga je treba brati v luči zmožnosti preoblikovanja, ki jo ima evangelij.

Reforma mora upoštevati kompleksnost
Reči, da je reforma proces, po Spadarovem prepričanju pomeni, da obstaja neka zgodba, neko življenje; pomeni, da kulturni izrazi, tudi sam način življenja Cerkve ni vsepovsod isti oziroma uniformen, kar so nam pokazale tudi zadnje sinode. »Reforma ne more ne upoštevati teh elementov kompleksnosti, a rečemo lahko, da tudi bogastva,« je zatrdil.

Prevzeti odprto držo razločevanja
Izpostavil je »razločevanje« kot temeljno načelo papeža Frančiška: »Lahko bi rekli, da papež Frančišek interpretira svojo petrinsko službo kot službo razločevanja.« Razločevanje pomeni iskati in najti Boga na način, kakor se On razodeva v zgodovini. Ne moremo začeti s togimi in v naprej pripravljenimi idejami. Razumeti moramo, kako Bog danes govori Cerkvi in svetu. »Za pravi proces reforme je temeljna stvar postaviti se v odprto držo, v držo razločevanja, ki bo zmožna brati konkretno zgodovino. Cerkev živi v svetu, živi svoj odnos s svetom, kar je temeljno. A vstopiti mora v dialog, razumeti mora, kaj se dogaja v zgodovini.« In zato je po Spadarovem mnenju za reformo bistveno razločevanje.

Odpor in nemir – znamenje, da reforma gre v pravo smer
Da v času reforme Cerkve prihaja tudi do odpora in nemira, je normalen pojav, kot je pripomnil Spadaro. Spomnil je, da je sveti oče ob neki priložnosti povedal, da je formacija, tudi duhovnikov, močno povezana z izvajanjem nekoliko togih pravil. Postavi se neko pravilo, ki se potem uveljavlja vedno, vsepovsod in za vse. Takšen pogled je sicer zelo pomirjevalen, vendar pa ni evangeljski, je dodal Sapadaro. Papež Frančišek je govoril o razločevanju in potrebi po upoštevanju zgodovinskih zahtev, ki pa včasih navdajajo s strahom. Pri nekaterih osebah, četudi dobre volje, vsaka potrebo po spremembi povzroča določen nemir. Včasih je tudi evangelij povzročitelj vznemirjenosti, ker zahteva spremembe, tudi navad, na katere smo navezani. »Rekel bi,« je še dejal Spadaro, » da je naravno, je celo znamenje dobrega poteka reforme Cerkve, ko se doživlja določen nemir. Treba ga je živeti dobro, kot spodbudo za hojo naprej in ne kot oviro ali pregrado.«