VATIKAN (sobota, 17. september 2016, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal z apostolskimi nunciji in ostalimi papeškimi predstavniki Svetega sedeža, ki so v Vatikan prišli v okviru svetega leta Usmiljenja. Nunciji naj služijo s požrtvovalnostjo kakor ponižni odposlanci, Cerkve naj spremljajo s srcem pastirjev ter prav tako spremljajo narode, kjer je navzoča Kristusova Cerkev – so bili trije osnovni poudarki papeževega govora.
Služiti s požrtvovalnostjo kakor ponižni odposlanci
Pri svojem delovanju so nunciji poklicani, da vsakemu prinesejo skrbno ljubezen tistega,
ki ga predstavljajo, torej papeža. Na ta način postanejo osebe, ki podpirajo in varujejo,
so pripravljene pomagati in ne samo popravljati, so pripravljene najprej poslušati
in nato odločati, narediti prvi korak, da bi odstranili napetosti in pospeševali razumevanje
in spravo.
Brez ponižnosti pa ni možna ali rodovitna nobena služba, je zatrdil papež. Ponižnost nuncija gre preko ljubezni do države in do Cerkve, v katero je poklican, da služi. Gre preko vedre drže, da je tam, kjer ga je papež hotel, in nima raztresenega srca zaradi pričakovanja naslednje destinacije.
Papež je izpostavil, da je treba ocenjevati, primerjati, razbirati meje cerkvene poti, kulturnega, verskega, družbenega in političnega življenja, da bi se pripravili in dobili točno predstavo o situaciji. »Gledati, analizirati in sporočati so bistveni glagoli, a niso zadostni v življenju nuncija,« je zatrdil papež. Pomembni so tudi naslednji: srečati, poslušati, pogovarjati se, deliti, predlagati in delati skupaj, da bi se pokazale iskrena ljubezen, naklonjenost, empatija do prebivalcev in lokalne Cerkve.
»Sedež apostolske nunciature naj bo zares 'papežev dom', ne samo ob tradicionalnem letnem prazniku, ampak kot stalni prostor, kjer lahko vsa cerkvena skupnost najde podporo in nasvet, javne oblasti pa referenčno točko, ne samo kot diplomatsko delo, ampak tudi kot lastno in edinstveno potezo papeške diplomacije.« Posvaril jih je, naj nunciature nikoli ne postanejo zavetje 'prijateljev in od prijateljev prijateljev': »Bežite stran od opravljivcev in komolčarjev.«
Cerkve spremljati s srcem pastirjev
Številčnost in kompleksnost problemov ne sme raztresti srca apostolskega poslanstva
nuncijev, ki pomeni »spremljati Cerkve s pogledom papeža«, kar pa ni drugo
kot pogled Kristusa, dobrega pastirja.
Da bi pa spremljali, se morajo premikati, je nadaljeval papež. Niso dovolj hladni papirji pisem in poročil. Nunciji naj ne čakajo, da osebe pridejo k njim in jim povejo o problemih. »Podajte se v škofije, redovne ustanove, župnije, semenišča, da boste razumeli, kaj Božje ljudstvo živi, misli in potrebuje. Bodite pravi izraz Cerkve 'v izhodu' in 'poljske bolnišnice', zmožni živeti razsežnosti lokalne Cerkve, države in ustanov, kamor ste poslani.« Ta bližina je po papeževih besedah bistveni pogoj za rodovitnost Cerkve.
Spremljati narode, kjer je navzoča Kristusova Cerkev
Sveti oče je ob koncu še izpostavil, da so nunciji prav tako poklicani spremljati
prebivalstvo, kjer je navzoča Kristusova Cerkev: »Vaša diplomatska služba je budno
in svetlo oko Petrovega naslednika nad Cerkvijo in svetom! Prosim vas, da ste na
ravni tega plemenitega poslanstva, za katerega se morate neprestano pripravljati.«
Ne gre namreč samo za pridobivanje vsebin o določenih temah, ampak za disciplino dela
in življenjski stil, ki pomagata ceniti tudi rutino, sprejemati spremembe, vrednotiti
novosti, jih interpretirati s pravo mero in predlagati konkretna dejanja. Izpostavil
je pomen trajne formacije, resno in stalno poglabljanje, delo v enotni in koordinirani
mreži, da bi se izognili fragmentaciji in ne bi prihajalo do individualnih pogledov.
Papeška diplomacija mora prav tako narediti otipljivo usmiljenje v tem ranjenem in razdrobljenem svetu. »Usmiljenje mora biti šifra diplomatskega poslanstva apostolskega nuncija, ki mora poleg osebnega etičnega truda posedovati trdno prepričanje, da je Božje usmiljenje umeščeno v dogodke tega sveta, družbene dogodke, človeške skupine, družine, ljudstva, narode.« V mednarodnem okolju usmiljenje pomeni, da nikoli ničesar in nikogar ne smatrajo kot izgubljeno. »Človeško bitje ni nikoli nepopravljivo. Nobena situacija ni nepropustna za tanko in neustavljivo moč Božje dobrote, ki nikoli ne odneha v zvezi s človekom in njegovo usodo,« je še povedal papež Frančišek.
All the contents on this site are copyrighted ©. |