Papež novim škofom o usmiljenju, pastorali, spremljanju

VATIKAN (petek, 16. september 2016, RV) – Udeleženci formativnega tečaja za nove škofe, ki sta ga v tem tednu organizirali Kongregacija za škofe in Kongregacija za vzhodne Cerkve, so se danes srečali s papežem Frančiškom. Ta je, v precej dolgem govoru, z njimi želel podeliti nekaj misli, ki – kot je zatrdil – »prihajajo iz srca Petrovega namestnika, ko pred sabo vidi  tiste, ki jih je ''ulovilo'' Božje srce, da bi vodili njegovo sveto ljudstvo«.

1. Srh, da ste bili v naprej ljubljeni
Na začetku govora je papež želel izpostaviti srh, ki je spreletel škofe, ko so po glasu Cerkve prejeli Gospodov klic. »Bog je pred vami v svojem ljubečem poznavanju. ''Ulovil'' vas je s trnkom svojega presenetljivega usmiljenja. Njegove mreže so se skrivnostno stisnile in niste mogli narediti nič manj, kakor da ste se pustili ujeti,« je dejal in spomnil na svetopisemske like, Mojzesa, Natanaela, Samarijanko, apostole in navsezadnje tudi farizeje, ki jih je spreletel srh, ko se je nanje obrnil Bog oziroma ko jih je nagovoril Jezus. Pomembno je, da se škofje zavedajo, da v njihovih Cerkvah ni potrebe po iskanju »od morja do morja«, kajti Besedo, po kateri ljudje čutijo lakoto in žejo, lahko najdejo na škofovih ustnicah. Nikar naj se je sramujejo, če so včasih tudi njihove misli bile daleč od Boga. Zapustijo naj samozadostnost in se kakor otroci izročijo Njemu, ki malim razodeva svoje kraljestvo.

2. Čudovita ustrežljivost
Papež je v nadaljevanju dejal, da Bog pozna vsakega od njih: »Tolažilno je vedeti, da On zares vé, kdo smo in se ne prestraši pred našo pomanjkljivostjo.« Pomirjujoče je v srcu ohranjati spomin na Gospodov glas, ki je poklical ravno njih, kljub njihovi nezadostnosti; izročiti se gotovosti, da bo On tisti, in ne škofje sami, ki bo pripeljal h koncu to, kar je On začel.

Danes se mnogi ljudje maskirajo in se skrivajo. Radi ustvarjajo osebnosti in si izmišljujejo profile. Postanejo sužnji klavrnih sredstev, ki jih zbirajo in se jih oklepajo, kakor da bi to bilo dovolj, da si kupijo ljubezen, ki nima cene. »Ne prenesejo srha, da jih je prepoznal Nekdo, ki je večji in ne prezira naše majhnosti; je Najsvetejši in nam ne očita naše slabosti; zares je dober in se ne pohujšuje nad našimi ranami. Za vas naj ne bo tako,« je papež dejal škofom, »pustite, da vas spreleti ta srh, ne odstranite ga in ne utišajte ga.«

3. Prestopiti Kristusovo srce, resnična vrata Usmiljenja
Ko bodo škofje prestopili sveta vrata usmiljenja, naj globoko doživijo osebno hvaležnost, spravo, popolno zaupanje in izročitev svojega življenja Pastirju pastirjev. Ko bodo »prestopili Kristusa, edina Vrata«, naj svoj pogled usmerijo v Njegov pogled. »Najdragocenejše bogastvo, ki ga lahko odnesete iz Rima na začetku svoje škofovske službe je zavedanje usmiljenja, s katerim ste bili videni in izbrani,« je izpostavil sveti oče in jih prosil, naj ne dovolijo, da bi v njih zarjavelo prepričanje, da niso prepuščeni svojim lastnim močem. »Ste škofje Cerkve, soudeleženi v enem škofovstvu, člani nevidnega zbora …«

4. Pastorala Usmiljenja
Škofje naj v svojih škofijah iz Božjega usmiljenja oblikujejo pastoralo. Usmiljenje mora oblikovati in naravnati pastoralne strukture Cerkva. »Ne bojte se ponuditi Usmiljenja kot povzetka tistega, kar Bog ponuja svetu, kajti človeško srce ne more hrepeneti po nič večjem … Ne pustite se prestrašiti pred prepotentnim podtikanjem noči. Nedotaknjeno ohranite gotovost o ponižni moči, s katero Bog trka na srce vsakega človeka: svetost, resnica in ljubezen. Narediti Usmiljenje pastoralno ni nič drugega kot iz Cerkva, ki so vam zaupane, narediti domove, kjer bivajo svetost, resnica in ljubezen,« je zatrdil sveti oče.

5. Tri priporočila, kako narediti Usmiljenje pastoralno
​Pri tej nalogi, torej iz Usmiljenja narediti pastoralo, ki bo dostopna, otipljiva in srečevalna, se je papež Frančišek še posebej zaustavil.

Bodite škofje, zmožni očarati in privlačiti. Škofje naj iz svojega poslanstva naredijo »podobo Usmiljenja«, ki je edina moč, zmožna na trajen način zapeljati in pritegniti človekovo srce, se je glasil prvi papežev nasvet. Oddaljenega in brezbrižnega boga se lahko ignorira, a ne more se z lahkoto upirati Bogu, ki je tako blizu in – še več – ki je ranjen iz ljubezni. Dobrota, lepota, resnica, ljubezen, dobro – vse to lahko škofje ponudijo temu beraškemu svetu. Vendar pa pri tem ne gre za to, da bi škofje pritegovali k sebi. »Svet je utrujen od očarljivih lažnivcev. Ljudje zavohajo in se oddaljijo, kadar prepoznajo narcisiste, manipulante, zagovornike lastnih zadev, oznanjevalce jalovih vojn. Raje si prizadevajte podpreti Boga, ki je že prispel pred vašim prihodom.«

Potrebne so osebe, ki bodo znale iz običajnih src, polnih slovničnih napak, izvleči ponižno jecljanje: »Govori, Gospod.« Še bolj pa so po papeževih besedah potrebni tisti, ki bodo znali spodbujati tišino, v kateri bo ta beseda slišana.

»Bog se nikoli ne preda!« je poudaril Frančišek. »Mi smo tisti, ki se, navajeni predaje, pogosto prilagodimo … in izumljamo grenke govore za upravičevanje lenobe, ki nas blokira v svoji nepremičnosti ničevega jadikovanja.«

Bodite škofje, zmožni uvajati tiste, ki so vam bili zaupani. Vse, kar je veliko, potrebuje neko pot, da bi se lahko ponotranjilo. Toliko bolj to velja za božje Usmiljenje, ki je neizčrpno. Ko je oseba enkrat pritegnjena k Usmiljenju, je potrebna uvodna pot, uvajanje. Božje usmiljenje je edina stvarnost, ki človeku omogoči, da se dokončno ne izgubi, tudi kadar si nesrečno prizadeva, da bi pobegnil pred njegovo očarljivostjo. V njem je človek lahko vedno gotov, da ne bo zdrsnil v tisto brezno, kjer bi se znašel brez izvora in usode, brez smisla in obzorja.

»Obličje Usmiljenja je Kristus,« je poudaril papež Frančišek. Usmiljenje v Njem ostaja trajna in neizčrpna obljuba, v Njem oznanja, da ni nihče izgubljen. »Zanj je vsak edinstven!« Sveti oče je škofe naprosil, naj nimajo nobenega drugega pogleda na svoje vernike kakor pogleda njihove edinstvenosti ter naj ne varčujejo z naporom, da bi jih dosegli in povrnili.

»Bodite škofje, ki so zmožni uvesti svoje Cerkve v to brezno ljubezni,« jih je spodbudil. »Danes se zahteva preveč sadežev od dreves, ki niso bila dovolj negovana. Izgubil se je čut za uvajanje; a do stvari, ki so zares bistvene za življenje, se pride samo preko uvajanja,« je bil odločen papež, pri čemer je spomnil na vzgojo, posredovanje vrednot, čustveno nepismenost, tečaje za poklice, razločevanje v družinah, iskanje miru – vse to zahteva uvajanje in vodene tečaje, z vztrajnostjo, potrpežljivostjo in stalnostjo, ki so znamenja, po katerih se dobri pastir razlikuje od najemnika.

Bodite škofje, zmožni spremljanja. Pri tretjem priporočilu škofom je Frančišek izhajal iz prilike o usmiljenem Samarijanu. »Ljudje potrebujejo usmiljenje; iščejo ga, četudi se tega ne zavedajo. Dobro vejo, da so ranjeni in na pol mrtvi, čeprav se bojijo to priznati. Kadar nepričakovano vidijo, kako se jim približuje usmiljenje, stegnejo roko in jo prosjačijo. Očarani so, da se je zaustavila, medtem ko so mnogi šli mimo; da se je dotaknila ranjenega mesa, ko pa ima prednost vse tisto, kar je estetsko.«

Papež je posebej izpostavil pomen »spremljanja«: »Bodite škofje s srcem, ki ga je ranilo usmiljenje, in torej neutrudni pri ponižni nalogi spremljanja človeka, ki ga je Bog ''slučajno'' postavil na vašo pot.« Najprej naj škofje s potrpežljivo skrbjo spremljajo svoje duhovnike, z veliko previdnostjo in odgovornostjo pa naj tudi sprejemajo kandidate ter postavljajo duhovnike v svoje lokalne Cerkve.

Posebno spremljanje pa mora biti namenjeno vsem družinam: veselijo se naj z njihovo velikodušno ljubeznijo in spodbujajo neizmerno dobro, ki ga podarjajo temu svetu. Še posebej naj škofje spremljajo najbolj ranjene družine in naj ne gredo mimo njihovih slabosti; njihovim ranam naj se približajo z nežnostjo in brez strahu. »Pred njihove oči postavite veselje pristne ljubezni in milosti, s katerima jih Bog dviguje k udeleženosti v lastni Ljubezni,« je še dejal papež Frančišek.