2016-09-10 09:00:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 24. nedeljo med letom


Današnje bogoslužje nam ponuja v premišljevanje 15. poglavje Lukovega evangelija, ki je ena najbolj vzvišenih in ganljivih strani v vsem Svetem pismu. Lepo je pomisliti, da po vsem svetu, kjer se krščanska skupnost zbere za obhajanje nedeljske evharistije, odmeva na ta dan ta vesela novica o resnici in zveličanju, da je Bog usmiljena ljubezen. Evangelist Luka je v tem poglavju zbral tri prilike o božjem usmiljenju, dve krajši, ki sta tudi pri Mateju in Marku in sicer o izgubljeni ovci ter izgubljeni drahmi in tretja, ki je dolga, lepo oblikovana in je samo pri njem. To je znamenita prilika ob usmiljenem Očetu, ki ji običajno pravimo o »izgubljenem sinu«. Ko beremo to stran evangelija se zdi, da slišimo Jezusov glas, ki nam razkriva obličje svojega in našega Očeta. Končno, Sin je zato prišel na svet, da bi nam govoril o Očetu, da bi ga mi izgubljeni sinovi spoznali in bi v naših srcih prebudil veselje ob tem, da smo njegovi ter upanje, da nam je odpuščeno ter nam je tako vrnjeno naše prvotno dostojanstvo, kakor tudi željo, da bi vedno prebivali v njegovi hiši, ki je tudi naš dom.

Jezus je povedal te tri prilike o usmiljenju, ker je videl, da so pismouki in farizeji o Njem slabo govorili, ko so videli, da se druži z grešniki in celo z njimi je (Lk 15,1-3). Tedaj jim  je s svojo značilno govorico razložil, da Bog ne želi, da bi se kdo od njegovih otrok izgubil in da njegova duša prekipeva v veselju, kadar se grešnik spreobrne. Prava vernost je torej v tem, da vzpostavimo sozvočje s tem Srcem, »ki je bogato z usmiljenjem« in ki od nas zahteva, da ljubimo vse, tudi oddaljene in sovražnike, ter v tem posnemamo nebeškega Očeta, ki spoštuje svobodo vsakega in vse priteguje k sebi z nepremagljivo močjo svoje zvestobe. Kdor želi postati Jezusov učenec, mu pokaže tole pot: »Ne sodite, ne obsojajte,odpuščajte in vam bo odpuščeno, dajajte in boste prejeli. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«  (Lk 6,36-38). V teh besedah najdemo dokaj konkretne napotke, kako naj vsak dan kot verniki ravnamo.

V našem času človeštvo potrebuje, da krepko in dosledno oznanjamo ter pričujemo o Božjem usmiljenju. To pastoralno nujo je na preroški način zaslutil ljubljeni Janez Pavel II., ki je bil veliki apostol Božjega usmiljenja. Usmiljenem Očetu je posvetil svojo drugo okrožnico, v svojem dolgem pontifikatu pa je vsem ljudstvom postal misijonar Božje ljubezni. Po tragičnih dogodkih, 11. septembra 2001, ki so zatemnili zarjo tretjega tisočletja, je povabil kristjane in ljudi dobre volje, naj verujejo, da je Božje usmiljenje močnejše od vsakega zla in, da je zveličanje sveta samo v Kristusovem križu.

Devica Marija, Mati usmiljenja, ki jo danes zremo kot žalostno Mater ob vznožju križa, naj nam izprosi dar, da bomo vedno bolj zaupali v Božjo ljubezen in nam pomaga, da bomo usmiljeni, kot je naš Oče, ki je v nebesih.








All the contents on this site are copyrighted ©.