Papež benediktinskim opatom: Ohranjati žive oaze duha, iz katerih izvira Božje usmiljenje

VATIKAN (četrtek, 8. september 2016, RV) – Na srečanje s svetim očetom v Vatikan so danes prišli udeleženci mednarodnega kongresa benediktinskih opatov. Njihovo tokratno premišljevanje o meniški karizmi, ki so jo prejeli od svetega Benedikta, ter o tem, kako ji ostati zvesti v spreminjajočem se svetu, ima v kontekstu jubileja Usmiljenja poseben pomen, kot je na začetku svojega govora zatrdil papež Frančišek. »Sam Kristus nas vabi, da smo usmiljeni, kakor je usmiljen Oče. In vi ste privilegirane priče tega ''kakor'', tega ''načina'' Božjega usmiljenega delovanja,« je dejal in dodal, da meniško življenje predstavlja glavno pot, kjer se lahko kontemplira Jezusa Kristusa in se to izkušnjo prenese v osebno in skupnostno pričevanje.

Ohranjati žive oaze duha
Današnji svet vedno jasneje kaže, da potrebuje usmiljenje. A usmiljenje po papeževih besedah ni nek slogan ali nek recept, temveč je »srce krščanskega življenja in hkrati njegov konkreten stil, dih, ki poživlja medosebne odnose in spodbuja k večji pozornosti in solidarnosti do oseb v stiski«. To tudi kaže na »pristnost in verodostojnost sporočila, ki ga Cerkev varuje in oznanja«. V tem času in v tej Cerkvi torej menihi in menihinje v skladu s svojim klicem varujejo »značilen dar in posebno odgovornost: ohranjati žive oaze duha, kjer pastirji in verniki lahko zajemajo iz izvirov Božjega usmiljenja«. Papež se je tukaj skliceval na svojo nedavno apostolsko konstitucijo Vultum Dei Quaerere  (Iskanje Božjega obličja) o ženskem kontemplativnem življenju, kjer je izpostavil še vedno veljavni benediktinski rek »moli in delaj«, ki vzgaja za iskanje uravnoteženega odnosa med usmerjenostjo k Absolutnemu in zavzetostjo pri vsakdanjih odgovornostih, med spokojnostjo kontemplacije in živahnostjo služenja.

Rodovitnost klavzure
Ko si menihi v svojih skupnostih z Božjo pomočjo prizadevajo živeti kot usmiljeni, oznanjajo evangeljsko bratstvo v vseh svojih samostanih po svetu. In to počnejo po »delujoči in zgovorni tišini, ki Bogu pušča govoriti v življenju, oglušelem in raztresenem zaradi sveta«. Tišina, ki jo živijo in jo varujejo, je nujna za pogled vere, ki razbere navzočnost Boga v osebni zgodovini, v zgodovini bratov in sester, ki jim jih daje Gospod, in v dogodkih sodobnega sveta. »Četudi živite ločeni od sveta, vaša klavzura ni nerodovitna. Nasprotno, je bogastvo in ne ovira za občestvo,« je dejal papež zbranim opatom. S svojim delom, ki je v harmoniji z molitvijo, so soudeleženi v ustvarjalnem Božjem delovanju. Prav tako jim omogoča biti solidarni z ubogimi, ki brez dela ne morejo živeti. »S svojo tipično gostoljubnostjo lahko srečate srca najbolj izgubljenih in oddaljenih, tistih, ki se nahajajo v razmerah velike človeške in duhovne revščine,« je poudaril. Spomnil je na njihovo prizadevanje za formacijo in vzgojo mladih, ki je tudi zelo cenjena in kakovostna. Učenci v njihovih šolah lahko preko učenja in njihovega življenjskega pričevanja postanejo »strokovnjaki za tisti humanizem, ki izvira iz benediktinskega Pravila«. Njihovo kontemplativno življenje pa je prav tako »privilegirani kanal za gojenje občestva z brati vzhodnih Cerkva«.

Ohraniti gorečnost pričevanja
Ob sklepu nagovora je papež Frančišek še zaželel, da bi mednarodni kongres okrepil zvezo benediktinskih opatov, da bi bili »vedno bolj v službi občestva in sodelovanja med samostani«. »Ne pustite si vzeti poguma, če se člani meniških skupnosti številčno zmanjšujejo ali pa se starajo. Nasprotno temu, ohranite gorečnost svojega pričevanja, tudi v tistih državah, kjer je danes najbolj težko, z zvestobo karizmi in s pogumom ustanavljanja novih skupnosti. Vaše služenje Cerkvi je zelo dragoceno,« jih je opogumil papež in dodal, da tudi naš čas potrebuje moške in ženske, ki pred Kristusovo ljubezen ne postavljajo ničesar, ki se vsak dan hranijo z Božjo besedo, ki vredno obhajajo sveto bogoslužje, ki veselo in prizadevno delajo v harmoniji s stvarstvom.