Msgr. Paglia ob izidu knjige ‘Sestra smrt’: Edino zdravilo je ljubezen

VATIKAN (sreda, 7. september 2016, RV) – 'Sestra smrt. Dostojanstvo življenja in umiranja': to je naslov knjige msgr. Vincenza Paglie, nedavno imenovanega predsednika Papeške akademije za življenje. Delo, ki je od včeraj na voljo v knjigarnah in katerega naslov se navdihuje v Hvalnici stvarstva sv. Frančiška Asiškega, obravnava več aktualnih tem. Izstopata nujnost tkanja vezi bližine med osebami in generacijami ter evtanazija, ena izmed temeljnih točk moderne miselnosti, ki je med drugim podoba globoke osamljenosti zahodne družbe.

Zdravilo ljubezni
»Srce sporočila, ki veje iz teh strani, je potreba, da drug drugega spremljamo, od začetka do konca,« pojasnjuje msgr. Paglia: »V svetu, kjer se zdi, da osamljenost postaja virusna bolezen, ki je prizadela celotno družbo, sta življenje in smrt grenka, ter še bolj grenka, če nista spremljana.« Sveta Terezija – ali Mati Terezija, kakor nam je papež dovolil, da jo še naprej imenujemo – je govorila, da je osamljenost bolezen Zahoda. Edino zdravilo pa je ljubezen. Mati Terezija je to zdravilo ljubezni dajala umirajočim. Tako je spremenila njihovo smrt.

Nihče med nami ni otok
Evtanazija, o kateri je toliko govora, je po Paglievih besedah velika laž Zahoda: umirajočega se ne spremlja, ampak se pospeši  njegovo smrt. Pomembno je premišljevati in razpravljati o tem, s čimer nas sooča bivanje, saj vsi živimo in vsi umremo. Nevednost vedno škoduje. »Nihče med nami ni otok: nihče ni le on sam, temveč je on sam skupaj z drugimi.« Odtrgati življenje nekoga torej pomeni odtrgati osebo in vse njene odnose. Potrebno je ponovno vzbuditi zavest o »communio« v družbi, ki je hiper-individualistična, hiper-tehnološka in navsezadnje hiper-samotarska. Nepogrešljivo je biti vezani drug na drugega, želi pokazati knjiga predsednika Papeške akademije za življenje.

Ponovno tkanje človečnosti
Mati Terezija je z duhovno intuicijo razumela, da je v kulturi, ki prakticira izločevanje, revolucija delati ravno nasprotno: biti poleg škartiranih. »Od tu se spreminja svet, od tu se razveljavlja nečloveškost. Verjamem,« nadaljuje msgr. Paglia, »da se ravno tam, ko je ljubljen nekdo, ki je škartiran, začenja raj.« Med osrednjimi temami v knjigi so tudi ostareli. Nekateri menijo, da se o smrti ne sme govoriti, da se ji otroci ne smejo približati. A papež Frančišek opozarja, da je nujno tkati vezi med generacijami. Dostojanstvo je namreč biti medsebojno vezani; dostojanstvo pomeni razumeti, da je ta vez ljubezni tisto, kar v našem bivanju največ šteje, več kakor kariera, denar, materialno bogastvo. »Velika naloga, ki je zaupana v naše roke, je ponovno tkanje človečnosti.« In sicer začenši v konkretnosti periferij in dramah, ki le-te pogosto zaznamujejo.