2016-09-04 10:35:00

Msgr. Alojzij Cvikl Naj nas Gospod, na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja in sv. Matere Terezije vedno bolj vodi na pot k bližnjim


BREZJE (nedelja, 4. september 2016, RV) – »Na angelsko nedeljo smo zbrani tukaj pri Mariji Pomagaj ob 109. obletnici kronanja milostne podobe, da Marijo pozdravimo, kot svojo Kraljico, kot tisto, ki nas Slovence povezuje in združuje v eno samo družino, tako nas tukaj v domovini, kot tudi Slovence v zamejstvu in izseljenstvu.« S temi besedami je med pridigo mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl pojasnil namen današnjega romanja na Brezje, kjer je ob 10. uri daroval sveto mašo. 1. septembra 1907 je namreč škof Bonaventura Jeglič slovesno kronal milostno podobo Marije Pomagaj na Brezjah.

Uvod p. Robert Bahčič, rektor bazilike

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre, dragi romarji!
V Duhu smo povezani s svetim očetom Frančiškom, ki prav zdaj v Rimu, na Trgu sv. Petra vodi slovesnost, pri kateri bo Mater Terezijo iz Kalkute, razglasil za svetnico. To je v tem svetem letu usmiljenja milostni trenutek za vso Cerkev. Za novo svetnico je bilo usmiljenje do najbolj potrebnih njeno vsakodnevno poslanstvo. Ni jim prinašala le kos kruha, prinašala jim je svojo ljubezen in človeško bližino.

Brezje so milostni kraj, kjer se človek, bodisi z zaupno vero, ali kot iskalec na poti vere, tu pri naši Materi počuti sprejetega in doma. Mnogi ravno tukaj na Brezjah doživijo, kako se želi Gospod po svojem usmiljenju dotakniti njihovih src, da bi jih ozdravil neštetih ran in bi nam vsem vlil novega poguma.

S kronanjem te milostne podobe nam je želel ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič Marijo približati, kot tisto, ki želi vsakega od nas sprejeti pod svoje varstvo, približati nam jo je želel, kot našo varuhinjo in zavetnico, kot kraljico našega slovenskega naroda in sedaj tudi naše skupne države.

Letos obhajamo 25. obletnico naše samostojne in neodvisne Slovenije. Mariji se želimo zahvaliti za dar naše domovine in jo prositi, da bi pod njenim varstvom znali skupaj hoditi po poti, kjer bo skrb za skupno dobro dobila svoje pravo mesto, da se bomo čutili vedno bolj soodgovorne pri soočanju z neštetimi izzivi sodobnega časa.

V intimnem in družinskem vzdušju nam današnji evangeljski odlomek predstavi srečanje dveh žena, ki po Božji dobroti pričakujeta rojstvo otroka. Evangelist Luka nam s srečanjem Marije in Elizabete želi predstaviti začetek dogajanja, ki je spremenil tok zgodovine. Marijin zgled in zgled njene sorodnice Elizabete nam kaže, da se spreminjanje zgodovine začenja po ljudeh, ki so odprti za Boga in so pripravljeni aktivno stopiti v tok Božjega delovanja in spolniti Božjo voljo.

Današnji evangelij nam sporoča, da je Bog v zgodovini človeštva dejaven, vendar pa je Božje delovanje v svetu vezano tudi na naše sodelovanje z njim, če smo pripravljeni spolniti njegovo voljo. Na Božje povabilo lahko rečemo »da«, kot je to storila Marija. Lahko pa rečemo »ne«, misleč, da Boga ne potrebujemo, da smo sposobni sami in brez Boga pisati svojo osebno zgodovino in zgodovino našega naroda ter človeštva.

Marija se ni ustrašila Božjega povabila. Obratno, svoj »da« je izrekla v polnem zaupanju, da samo Bog lahko človeku uresniči najgloblja hrepenenja in nam podari odrešenje.

Marija sebe označi, kot »ubogo deklo« v svetu ubogih in trpečih. Vendar pa je Marija, s svojo privolitvijo Bogu postala deležna bogastva Božjega daru. Gospod se je ozrl na njeno nizkost in je izpolnil njeno življenje, kakor je obljubil ter dal njenemu življenju pravi smisel, srečo in izpolnitev.

Marija je našla srečo, ki jo želi takoj deliti z drugimi. Zato se takoj poda na pot k svoji sorodnici Elizabeti. Marija in Elizabeta, dve preprosti ženi, ki v očeh miselnosti takratnega sveta nista veliko pomenili, nista postali opazni v takratnem svetu, vendarle pa sta postali nosilki novega, odrešenega sveta, ki staro miselnost, po kateri so bogati postajali vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni ter ponižani v svojem dostojanstvu, postavlja na glavo. V Božjih očeh je vsak človek ljubljen in spoštovan v tem, kar je, ne po tem, kar ima.

Evangeljski odlomek je v velikem kontrastu s tem, o čemer poročajo  naši mediji, kot je televizija, internet, časopisi in revije. Naši mediji dan za dnem poročajo o ljudeh in narodih, ki vsak dan bolj tonejo v revščino, zaradi vojn in ekonomskih koristi bogatih.

Tudi mi, čeprav nismo bogati po materialnih dobrinah, se lahko obnašamo, kot »ošabni, mogočni, bogati..«. Če vidimo samo sebe, če se zapiramo v svoj svet, če razvijamo miselnost, da je vsega premalo še za nas in nismo pripravljeni videti potreb in stisk naših bližnjih.

Evangelij ne želi sejati strahu, obratno, želi nas spodbuditi, da bi na dogodke in zgodovino gledali z očmi Marije, to je z optimizmom, zaupanjem in s predanostjo Bogu, ki človeka nikoli ne zapušča. »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod«, in se uresničuje tudi nad nami, če hodimo z vero in zaupanjem po poti našega življenja.

Marija je vse svoje življenje presojala v luči vere in predanosti Bogu ter vedno iskala Božjo voljo in jo spolnjevala. V vsem je doživlja Božje razodevanje. Morda se nam zdi, da če bomo živeli po veri in spolnjevali Božjo voljo, potem naše življenje ne bo imelo zadostnega odmeva v družbi. Povrhu vsega, smo lahko zaradi življenja po veri celo s strani bližnjih lahko prezirani, zapostavljeni in pomilovani.

To nas ne sme zbegati. Vsak od nas je poklican, za živi in pričuje za evangeljske vrednote in to z veseljem in hvaležnostjo! Pristno veselje v nas je vedno znamenje in dokaz, da se nas je dotaknilo Božje usmiljenje, da smo doživeli odrešenje. In več, kot bo v nas tega pristnega veselja, bolj in lažje bomo to, kar smo prejeli, delili tudi drugim.

Papež Frančišek v Apostolski spodbudi »Amoris Letitia« (radost ljubezni) spodbuja in pravi, naj bi kristjani prišli do pristnega veselja. Ne smemo izgubiti poguma, da bi zaradi svojih omejenosti, ki jih čutimo, nehali iskati polnost ljubezni in občestva, ki ga Bog polaga pred nas (prim. AL 325).

Danes, ko obhajamo obletnico kronanja Brezjanske milostne podobe, prosimo, naj nas Marija sprejme pod svoj plašč, da nas ne bodo odnašali tokovi sodobnega časa in sodobne miselnosti, ampak bomo vztrajali na poti vere, v hoji za Kristusom. Morda nam kdaj zmanjkuje volje in poguma, ko vidimo na primer, da pada število nedeljnikov, da je vedno manj duhovnih poklicev, naj si bo duhovnikov, redovnikov ali redovnic, ko je vedno manj vernikov, ki so pripravljeni v naših občestvih prevzeti aktivno vlogo in darovati svoj čas in moči za dobro naših občestev.

Marija nas vabi, da z zaupanjem stopamo po njeni poti. Pot kristjana je pot zaupanja in vztrajanja, tudi v bolečini in preizkušnji. Ko hodimo po poti za Gospodom in na tej poti srečujemo naše bližnje, lahko drug drugega spodbujamo, opogumljamo, tolažimo in si tako pomagamo. Če hodimo za Gospodom v medsebojni povezanosti, z mislijo in molitvijo za druge, potem ob tem doživimo, kako na bližnje in nase naenkrat več ne gledamo samo z našimi, ampak z Božjimi očmi. Tako tudi mi postajamo »vrata« skozi katera lahko Božji Sin vstopa v naš svet, v naše medsebojne odnose, v naše življenje.

Bog nam je zaupal nalogo, da dar vere, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. To lahko storimo le, če sami vero doživljamo kot zaklad in bogastvo, kot luč in radost naših src, kot nekaj, kar daje smisel našemu življenju in smrti. Samo takšna vera nam odpira obzorja večnosti in prave prihodnosti.

Mati Terezija, ki jo od danes naprej kličemo sveta Mati Terezija, je bila žena žive vere in je zato lahko pristopala in služila vsakemu človeku, pa naj si je bil njegov obraz še tako izmaličen, je s svojo ljubeznijo in usmiljenjem vedno pospeševala človekovo dostojanstvo in spoštovanje. Sama pravi: »Kako majhnega se je naredil Jezus, da bi nam pokazal, da od nas ne pričakuje velikih stvari, ampak majhne stvari z veliko ljubeznijo«.

Naj bo danes naša prošnja: Da bi nas Gospod, na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja in svete Matere Terezije vedno bolj vodil na pot k bližnjim, tudi k ubogim in trpečim; k vsem, ki se čutijo same in zapuščene in morda ne vidijo več pravega smisla svojega življenja. Prinašajmo vsem tem, ne le lepe besede sočutja, ampak z njimi tudi našo resnično bližino in s tem uteješeno Božjo ljubezen in usmiljenje.

Amen.








All the contents on this site are copyrighted ©.