P. Cantalamessa: Moliti za stvarstvo ali moliti s stvarstvom?

VATIKAN (četrtek, 1. september 2016, RV) – Na današnji svetovni dan molitve za skrb stvarstva je papež Frančišek popoldne vodil večernice v baziliki sv. Petra v Vatikanu. »Moliti za stvarstvo ali moliti s stvarstvom?« To vprašanje je bilo izhodišče homilije, ki jo je imel p. Raniero Cantalamessa, papeški pridigar.

»Zate je zemlja okrašena s cvetlicami, gozdovi in sadeži …«
Naslonil se je na besede sv. Petra Krizologa, ravenskega škofa, ki je živel v 5. stoletju: »Človek, zakaj se tako malo ceniš, ko si tako dragocen Bogu? Zakaj se tako preziraš, ko te Bog tako spoštuje? Zakaj preiskuješ, kako si bil ustvarjen, ne premišljaš pa, za kakšen cilj si bil ustvarjen?« Med nevernimi znanstveniki poteka tako rekoč tekmovanje – je te besede komentiral p. Cantalamessa – v potrjevanju popolne obrobnosti in zanemarljivosti človeka v vesolju. A sv. Peter Krizolog zatem nadaljuje s poudarjanjem razloga, zakaj človek ne sme prezirati samega sebe: »Mar ni vse to, kar vidiš, ustvarjeno, da ti sredi tega prebivaš? Zate razlita svetloba razpršuje temo, zate je odmerjen pravi čas noči, zate je izmerjen dan. Zate razsvetljujejo nebo z različnim sijajem sonce, luna in zvezde. Zate je zemlja okrašena s cvetlicami, gozdovi in sadeži; zate je ustvarjena ta čudovita množica živih bitij v zraku, na zemlji in v bistri vodi …« Avtor na ta način potrjuje svetopisemske besede (glej Ps 8 ali 1 Kor 3,22) o človekovi oblasti nad vesoljem. Gre za nekakšen »človeški ali humanistični ekologizem«, to je »ekologizem, ki ni namenjen sam sebi, ampak je odvisen od človeka«, in sicer današnjega ter prihodnjega človeka.

Odnos ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom
Kristjani se niso nikoli prenehali spraševati o vzroku te presežnosti človeka v odnosu do preostalega stvarstva. A odgovor so vedno našli v svetopisemski trditvi, da je bil človek ustvarjen »po podobi in podobnosti Boga« (1 Mz 1,26). Danes je teologija, tudi zahvaljujoč prenovljenemu dialogu s pravoslavno miselnostjo, prišla do razlage, povezane z razodetjem Svete Trojice. Človek je ustvarjen po podobi Boga v smislu, da je soudeležen v intimnem bistvu Boga, to je v odnosu ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Pri tem ne gre za odnos med njimi, temveč za to, da so same tri osebe ta odnos. Le človek, ki je oseba, sposobna svobodnih in zavestnih odnosov – kakor je nadalje razložil p. Cantalamessa – je soudeležen pri tej osebni in odnosni razsežnosti Boga.

Če se človek obnaša zares kot podoba Boga …
Govoreč o tem, se lahko takoj porodi ugovor, če ne gre morda za »rasni triumfalizem«, za nerazsodno prevlado nad preostalim stvarstvom, kar prinese zlahka predstavljive posledice, ki se, žal, tudi že uresničujejo. A odgovor na ta ugovor je: »Ne, če se človek obnaša zares kot podoba Boga. Če je človeška oseba Božja podoba, v kolikor je 'bitje v občestvu' ..., to pomeni, da manj kot je sebična, zaprta vase in manj kot pozablja na druge, bolj je oseba resnično človeška.«

Prevzem odgovornosti za slabotne, uboge, nezaščitene
Oblast človeka nad vesoljem torej ni triumfalizem, ampak je »prevzem odgovornosti za slabotne, uboge, nezaščitene«. Razlog več za skrb za šibkega, ne glede na rasno ali versko pripadnost, je prineslo utelešenje Besede. Bog namreč ni izbral bogatega in mogočnega, temveč ubogega, slabotnega in nezaščitenega človeka. Korak naprej je glede tega teologiji omogočil narediti Frančišek Asiški, s svojo življenjsko izkušnjo. Pred njim se je namreč govorilo le o ontoloških vidikih, kar je bilo sicer nujno za boj proti hereziji. Vendar pa se zatem, ko je bila dogma na varnem, ni moglo ostati na mestu, ne da bi osiromašili krščansko skrivnost.

Kje je bil Bog?
Včasih nas na to resnico, da nismo sami gospodarji zemlje, z ostrino spomnijo dogodki, kot je bil potres v osrednji Italiji pretekli teden, je homilijo nadaljeval p. Cantalamessa. Takrat se vedno znova vrne vprašanje: »Kje je bil Bog?« Vnaprej pripravljenega odgovora nimamo. Vseeno pa nam vera nekaj omogoča reči. Bog stvarstva ni zasnoval, kakor da bi bilo stroj ali računalnik, kjer je vse programirano na začetku in v vsaki podrobnosti, razen periodičnih izpopolnjevanj. Lahko bi rekli, da gre za neke vrste »svobodo, katero je Bog dal materiji, da bi se razvila v skladu z lastnimi zakoni«. V evoluciji, je dodal papeški pridigar, se zdi, da se »vse zgodi naključno«, le da je »Stvarnik to naključje predvidel« in do njega ne pride »naključno«. Na vprašanje, kje je bil Bog med potresom, vernik tako lahko z vso ponižnostjo odgovori, da »je bil tam, da je trpel s svojimi bitji in da je sprejel v svoj mir žrtve, ki so potrkale na vrata njegovega raja«.

Ekologija brez doksologije vesolje naredi brezbarvno
Mnogo je nalog, ki jih ima človek v odnosu do stvarstva. Med njimi je dolžnost, ki jo je na koncu homilije izpostavil p. Cantalamessa. To je »doksologija, slavljenje Boga zaradi stvarstva«. Ekologija brez doksologije vesolje naredi brezbarvno, kakor »ogromen steklen globus brez svetlobe, ki bi ga morala razsvetljevati od znotraj«. Prva naloga bitij v odnosu do stvarstva je zatorej »posoditi mu svoj glas«. Bog seveda ne potrebuje slavljenja, pač pa ga potrebujemo mi. Frančišek Asiški ni molil »za« stvarstvo ali za zaščito stvarstva, molil je »s« stvarstvom oziroma »zaradi« stvarstva. In iz njegove hvalnice je izšlo tisto njegovo izjemno spoštovanje do vsakega bitja, zaradi katerega je hotel, da bi celo divjim travam bil puščen prostor, da bi lahko rastle.