Msgr. Alojzij Cvikl: P. Marjan Šef je bil človek molitve, izročanja današnjega razdvojenega človeka in častilec Nebeške Matere Marije

LJUBLJANA (nedelja, 28. avgust 2016, RV) – Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je daroval na dan prve obletnice rojstva za nebesa jezuita, p. Marijana Šefa, pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani sveto mašo. Pred tem je bilo češčenje Najsvetejšega in možnost za spoved.

Pričevanje

Uvod

Pridiga

Jezus nima namena dajati nasvetov o lepem vedenju. Niti noče spodbujati preračunljivosti tistega, ki je sedel na zanje mesto s prikritim upanjem, da ga bo gospodar povabil, naj se pomakne više. Prilika nas lahko zapelje, če ne pomislimo, o kakšni pojedini in o kašnem gospodarju govori Jezus. Pojedina je nebeška in gospodar je Bog. Jezus hoče reči, naj v življenju izbiram zadnje mesto, skušam bolj osrečiti druge kot samega sebe, naj bom skromen v ocenjevanju lastnih zaslug in pustim, da jih drugi prepoznajo… Samo tako me bo Bog povišal. Kako? S svojo milostjo, da bom lahko učenec njegovega Sina, kar je edina stvar, ki res nekaj velja.

Evangelij nam spregovori o dveh značilnostih Jezusovih učencev. Kot prvo je to svoboda, ki se ne pusti ujeti v črke strogega in brezdušnega izročila. Pomembno je izpolnjevanje božje volje v zavzemanju za človeka in v resničnem češčenju Boga, ki je »oče« sirotam in varuh vdovam, ki pripravlja dom zapuščenim in pelje jetnike v srečo, kot beremo v psalmu 67.

Za Jezusa ni dovolj, da je človek svoboden, želi tudi, da je resničen do Boga in do človeka. Ta resničnost se z drugo besedo imenuje ponižnost. Pred Bogom smo »veliki dolžniki«, kajti vse kar smo in kar imamo je dar, je milost. Ponižen človek je resničen in verodostojen. Beseda ponižnost je v sorodu z besedo človek, obe izhajata iz besede »humus«, kar pomeni tla. Ponižen je tisti, ki je nizko, blizu tal, prav zaradi tega ga je težko spraviti iz ravnotežja. Noge ima na tleh, zasidran je na trdni skali resnice.

Današnji evangelij je še kako aktualen, saj živimo v družbi, kjer je iskanje prvih mest, iskanje slave, uspeha in časti del našega vsakdana, ko smo pripravljeni »pohoditi« drugega, da dosežemo svoje in, ko v drugem gledamo tekmeca, ki se ga je potrebno znebiti. Zato je Jezus pri zadnji večerji spregovoril o ponižnosti in skromnosti:«Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete »Učitelj in Gospod«. In prav pravite, saj to sem. Če sem torej jaz, gospod in učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dožni drug drugemu umivati noge« (Jn 13, 12-14). Biti Kristusov učenec pomeni posnemati svojega Učitelja, to pa pomeni biti resničen, ponižen, skromen…

Danes smo se zbrali k sv. daritvi ob 1. obletnici smrti našega sobrata p. Marjana Šefa, ki je v naši Slovenski provinci DJ in v Cerkvi na Slovenskem pustil globoke sledi.

Najprej, kot človek molitve. Sam je veliko molil in tudi druge vabil in vodil na to pot molitve. Sam pravi:« Molitev je pogovor z Bogom, vse to se odvija v globini srca. Morda naše molitve niso vedno uslišane po naših željah, a čutimo, da nam jih je Bog v svoji ljubezni uresničil, kakor je najbolje.«

Drugič je bil človek, ki je čutil, kako je današnji človek v sebi ranjen in potrebuje Božjega zdravnika. Sam pravi o svoji odločitvi za pot redovništva in duhovništva:«Razmišljal sem o odhodu v misijone. Po končani medicini, ko sem delal v bolnici, sem se srečeval z bolniki in njihovimi težavami. Med zdravljenjem obupane bolnice, ki ni potrebovala le zdravstvene pomoči, temveč Božje usmiljenje in ozdravitev duše, me je notranji glas nagovoril, da bom resnično zdravil in pomagal ljudem lahko samo, kot duhovnik…«

P. Marjan je čutil, da današnji človek, kljub vsem materialnim dobrinam, je v sebi nepotešen in nezadovoljen, kajti duša ostaja prazna. Zelo si je prizadeval, da ljudje v tem svojem iskanju ne bi nasedli lažnim zdravilcem in najrazličnejšim terapijam za katere dajejo velike denarje. Zavedal se je, da človek lahko stopi na novo, drugačno pot, če se odpre Bogu, če sprejme njegovo ponudbo, samo tako se lahko resnično osvobodi in ozdravi svoje notranje rane. Na koncu enega od svojih  razmišljanj o molitvi za ozdravljenje duševnih ran je zaključil z mislijo: »Držite se Jezusa in Jezus vas bo držal!«

To je bil naš p. Marjan, blizu so mu bili trpeči in ubogi, pa naj si je bilo tu v Sloveniji ali v Sarajevu. Njegovo nesebično služenje je še danes živo znamenje njegove bližine, njegove vedrine, vse to pa temeljilo na njegovi veri, da Bog človeka nikoli ne zapušča, ampak, da mu je blizu tudi v najtežjih trenutkih.

Vesel sem,da smo se danes zbrali, da lahko poglabljamo in oživljamo vse to, kar ostaja med nami živo, kljub temu, da nas je p. Marjan  zapusti. Ostaja to, kar je na sebi nosilo večnostne znake, kar je bilo prepojeno z Bogom in njegovim usmiljenjem.

Ob tem spominu na p. Marjana, lahko prosimo Boga, da nam v svoji dobroti pošlje novih sodelavcev, redovnikov in duhovnikov, ki bodo imeli čut za človeka za njegovo bolečino, ki nam bodo kazali, kako najti in se odpreti Bogu, kako mu lahko povemo in izročimo, to kar nosimo v sebi, tudi bolečino in trpljenje, kajti ta pot izročanja, je tudi pot našega dozorevanja in očiščevanja.

P. Marijan je bil tudi veliki častilec Matere Božje, izročimo se ji s prošnjo, da bi tudi mi znali biti ponižni in odprti za Božje namige, kakor je bila ona, da bomo lahko vredni učenci njenega Sina. Amen.