Narodni liturgični teden. Papež: Liturgija »fons et culmen« življenja

GUBBIO (ponedeljek, 22. avgust 2016, RV) – V mestu Gubbio se danes začenja 67. italijanski narodni liturgični teden. Letošnja tema je: Liturgija kot kraj usmiljenja. V sporočilu, ki ga je podpisal vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, gostiteljem, sodelavcem in vsem udeležencem teh študijskih dni pozdrav in dobre želje pošilja tudi papež Frančišek.

Gubbio in pismo papeža Inocenca I.
Izbira mesta Gubbio, v tem »mističnem in miroljubnem scenariju umbrijske dežele«, je nadvse primerna v kontekstu izrednega svetega leta usmiljenja. Povezana je s 1600. obletnico pisma papeža Inocenca I. Decenciju, takratnemu škofu Gubbia. V tem besedilu papež škofu odgovarja na določena vprašanja glede posebnih vidikov in trenutkov obhajanja nekaterih zakramentov v tistem zgodovinskem obdobju.

Liturgija kot kraj usmiljenja
Narodni liturgični teden ima z izbrano temo namen ponuditi Cerkvi v Italiji specifičen prispevek v kontekstu jubileja usmiljenja. Kadar si prizadevamo vsak liturgični dogodek živeti »s pogledom, uprtim v Jezusa in njegovo usmiljeno obličje, lahko dojamemo ljubezen Svete Trojice … Ta ljubezen je odslej vidna in otipljiva v vsem Jezusovem življenju … Vse v njem govori o usmiljenju. Ničesar ni v njem, kar bi bilo brez sočutja.« Tako beremo v buli Misericordiae Vultus. Te besede pa spominjajo tudi na tiste, ki jih je med homilijo za praznik Vnebohoda izrekel sv. Leon Veliki: »Kar je bilo na našem Zveličarju vidnega, je prešlo v zakramente.« Tako razmišljanje nam pomaga razumeti liturgijo kot kraj usmiljenja, ki ga je potrebno srečati in sprejeti, da bi bilo podarjeno. Kot kraj, kjer je navzoča, oznanjena, obhajana in posredovana velika skrivnost sprave. Zakramenti in zakramentali, glede na različne okoliščine življenja, podarjajo edini veliki dar Božjega usmiljenja.

Spravljeni smo, da bi spravili
Toda dar usmiljenja na povsem poseben način odseva v zakramentu pokore ali sprave. Spravljeni smo, da bi spravili. Očetovo usmiljenje ne sme biti zaprto v intimistične in samotolažilne drže, saj se kaže kot mogočno v prenavljanju oseb, ko jih naredi sposobne ponuditi drugim živo izkušnjo istega daru. Izhajajoč iz zavesti, da nam je odpuščeno, da bi tudi sami odpustili, je potrebno biti pričevalci usmiljenja v vsakem okolju, vzbujati željo in sposobnost, da bi odpustili. To je naloga, h kateri smo vsi poklicani, še zlasti, ko se soočamo z zamerami, v katere je zaprto preveč oseb, ki morajo ponovno najti radost notranje vedrine in okus miru.

Izraz »Cerkve v izhodu« in »vrata«
Obred zakramentalne sprave je torej treba razumeti kot izraz »Cerkve v izhodu«, kot »vrata«, skozi katera ne le ponovno vstopimo potem, ko smo se oddaljili, ampak ki vodijo tudi do raznih periferij človeštva, ki vedno bolj potrebuje sočutje. V njem se uresničuje srečanje s poživljajočim Božjim usmiljenjem, iz katerega izhajajo novi moški in ženske, ki preko spravljenega in spravljajočega bivanja oznanjajo evangeljsko dobro življenje.

Fons et culmen
Sveti oče tako želi, da bi med premišljevanji in obhajanji narodnega liturgičnega tedna vse bolj zorelo razumevanje liturgije kot »fons et culmen« cerkvenega in osebnega življenja, polnega usmiljenja in sočutja, saj se nenehno oblikuje v šoli evangelija. Delo in pričakovanja tega pomembnega dogodka papež zaupa materinski priprošnji Marije, Mater Misericordiae.