Papež spodbuja udeležence Meetinga Rimini: Biti blizu

RIMINI (petek, 19. avgust 2016, RV) – »Naslov srečanja – Ti si zame dobro – je pogumen. Potreben je namreč pogum, da lahko to zatrdimo, medtem ko se zdi, da mnogi vidiki stvarnosti, ki nas obkroža, vodijo v nasprotno smer.« S temi besedami se začenja sporočilo, ki ga je v imenu papeža Frančiška vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, naslovil na škofa italijanskega mesta Rimini. In sicer ob priložnosti 37. srečanja za prijateljstvo med narodi (Meeting Rimini). Dogodek se je začel danes in se bo sklenil 25. avgusta.

Odkrivamo lepoto odnosov med človeškimi bitji
Prepogosto popustimo skušnjavi, da se zapremo znotraj ozkega obzorja lastnih interesov – tako se nadaljuje kardinalovo besedilo. Drugi postanejo nekaj odvečnega, ali še slabše, nadloga, ovira. Toda to ni v skladu z našo naravo: odkar smo bili otroci dalje odkrivamo lepoto odnosov med človeškimi bitji, učimo se srečevati drugega, ga priznavati in spoštovati kot sogovornika in kot brata, ker je otrok našega skupnega Očeta v nebesih. Individualizem nasprotno oddaljuje od oseb, dojema predvsem njihove omejenosti in pomanjkljivosti, slabi željo in sposobnost sobivanja, v katerem je vsakdo lahko svoboden in srečen.

Kdo lahko misli, da se bo rešil sam?
Ko se soočamo z grožnjami za mir in varnost ljudstev ter narodov, smo poklicani zavedati se, da se drugega bojimo predvsem zaradi bivanjske negotovosti, kakor da bi bil drugi naš nasprotnik, ki nam odvzema življenjski prostor in prestopa meje, ki smo si jih postavili. Kdo lahko misli, da se bo rešil sam, z lastnimi močmi, ko smo vsi vključeni v spremembo dobe? To je ošabnost, ki je v izvoru vsakega konflikta med ljudmi. Po zgledu Gospoda Jezusa bi moral kristjan vedno negovati odprtost do drugega, in to do kogarkoli, saj nobene osebe ne more  imeti za dokončno izgubljeno. Evangelij nam nudi sugestivno podobo te drže, in sicer v priliki o izgubljenem sinu. Kako zelo bi se spremenil naš svet, če bi tisto brezmejno upanje očeta iz prilike, ki je vsak večer s terase gledal, če se sin vrača, postalo leča, preko katere bi se ljudje gledali med seboj. Jezus je kot Božji bitji, ki potrebujeta odrešilen objem, pogledal cestninarja Zaheja in dobrega razbojnika na križu. In celo Juda, prav v trenutku, ko ga je ta izročil nasprotnikom, je Jezus imenoval »prijatelj«.

Dialog – izziv za vse ljudi dobre volje
Obstaja beseda, ki se je ne smemo nikoli utruditi ponavljati in predvsem pričevati zanjo: dialog. Odkrili bomo, da odpreti se drugim ne osiromaši našega pogleda, ampak nas obogati, ker spoznamo resnico drugega, pomen njegove izkušnje in ozadje tistega, kar reče, tudi kadar je skrito za določenimi držami in izbirami. Resnično srečanje vsebuje jasnost glede lastne identitete, istočasno pa tudi razpoložljivost, da se postavimo na mesto drugega in tako doumemo tisto, kar pod površjem pretresa njegovo srce, tisto, kar v resnici išče. Samo tako se lahko začne dialog, ki omogoči napredovanje po poti naproti novim sintezam, ki bogatijo tako ene kot druge. To je izziv za vse ljudi dobre volje.

Spodbuda papeža Frančiška
Mnogi pretresi, katerih nemočne priče smo pogosto, so v resnici skrivnostno povabilo, da bi ponovno našli temelje občestva med ljudmi za nov začetek. Kakšen je lahko prispevek nas, Jezusovih učencev, pri vsem tem? Naša naloga sovpada s poslanstvom, za katerega nas je izbral Bog. To je, kakor je dejal papež Frančišek, ko mu je bila podeljena nagrada Karla Velikega, oznanjevanje evangelija. Le-to pa se danes bolj kot kdajkoli prej prevaja predvsem v iti naproti človekovim ranam, prinašati močno in preprosto Jezusovo navzočnost, Njegovo tolažilno in opogumljajoče usmiljenje.

To je želja svetega očeta, ki udeležence Meetinga v Riminiju spodbuja, da bi vso pozornost posvetili osebnemu ustvarjalnemu pričevanju, v zavedanju, da tisto, kar privlači, osvaja in razvezuje verige, ni moč instrumentov, temveč trajna krotkost Očetove usmiljene ljubezni, katero vsakdo lahko zajema v izviru milosti, ki jih Bog nudi v zakramentih, še zlasti v evharistiji in spovedi. Papež spodbuja, da bi si še naprej prizadevali biti blizu drugim, da bi z veseljem tekmovali v služenju. Tako kakor je učil don Giussani, da krščanski pogled vzdrhti zaradi zanosa, ki ga naredi sposobnega povzdigovati dobro, ki je v vsem, kar se srečuje, ker se prepozna soudeleženega v načrtu, ki bo dokončno uresničen v večnosti in ki nam je bil razodet v Kristusu.