Potovanje na Poljsko: SDM je postal preroško znamenje
»V teh 25 letih se je Poljska spremenila, spremenila
se je Evropa in spremenil se je svet, in ta SDM je postal preroško znamenje za Poljsko,
Evropo in svet. Nova generacija mladih, dediči in nadaljevalci romanja, ki ga je začel
sveti Janez Pavel II., so dali odgovor na izziv današnjega dne, dali so znamenje upanja,
in to znamenje se imenuje bratstvo.« Tako so se glasile papeževe besede med sredino
katehezo. Govoreč o nedavnem apostolskem potovanju na Poljsko, v središču katerega
je bil svetovni dan mladih, je poudaril, da v tem svetu vojne potrebujemo bratstvo,
potrebujemo bližino, potrebujemo dialog in potrebujemo prijateljstvo. Kadar obstaja
bratstvo, je to znamenje upanja. Mladi so bili prvi povod za potovanje. Ponovno so
odgovorili na poziv: prišli so s celega sveta, bilo je praznovanje barv, različnih
obrazov, jezikov in zgodb. Četudi govorijo različne jezike, se uspejo razumeti. In
sicer zato, ker imajo željo hoditi skupaj in graditi mostove ter bratstvo. Prišli
so tudi s svojimi ranami, s svojimi vprašanji, toda predvsem z veseljem, da se lahko
srečajo. Tako so ponovno oblikovali mozaik bratstva. Simbolična podoba svetovnih dni
mladih je večbarvna širjava plapolajočih zastav. Dejansko na SDM narodne zastave postanejo
lepše, tako rekoč »se očistijo«, pa tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem
konfliktu, plapolajo blizu ena ob drugi.
Papeževo sporočilo za olimpijske igre in pismo ekipi beguncev
Med pozdravi na koncu sredine splošne avdience je
papež Frančišek posebno sporočilo namenil olimpijskim igram: »V svetu, ki je žejen
miru, strpnosti in sprave, želim, da bi lahko duh olimpijskih iger navdihnil vse,
udeležence in gledalce, da bi izbojevali 'dober boj' in bi skupaj dokončali tek (glej
2 Tim 4,7-8), da si za nagrado ne bi želeli doseči medalje, ampak nekaj veliko bolj
dragocenega: uresničitev civilizacije, v kateri vlada solidarnost, utemeljena na priznanju,
da smo vsi člani ene človeške družine, neodvisno od razlik v kulturi, barvi kože ali
verstvu.«
Ko so se olimpijske igre 5. avgusta začele, pa je sveti oče napisal še pismo članom ekipe beguncev: »Da bi pogum in moč, ki ju nosite v sebi, preko olimpijskih iger lahko izrazila krik k bratstvu in miru. Da bi preko vseh vas človeštvo razumelo, da je mir mogoč, da se z mirom lahko pridobi vse; medtem ko se z vojno lahko vse izgubi.«
Dominikancem: Pridiganje, pričevanje in ljubezen
V četrtek je papež Frančišek sprejel v avdienco udeležence
generalnega kapitlja reda pridigarjev oz. dominikancev. Trije stebri, ki označujejo
prihodnost njihovega reda, v ohranjanju svežine karizme – jim je dejal – so: pridiganje,
pričevanje in ljubezen. Brez močne povezanosti z Njim je pridiganje sicer lahko popolno,
utemeljeno in celo vredno občudovanja, vendar pa se ne bo dotaknilo srca. Ravno srce
pa je tisto, kar se mora spremeniti. Pridigar je kontemplativec Besede in tudi ljudstva,
ki upa, da bo razumljeno. Pričevalec uteleša nauk, naredi ga otipljivega, vključujočega,
nikogar ne pusti ravnodušnega. Resnici doda veselje evangelija, veselje, ki ve, da
smo ljubljeni od Boga in da smo objekt njegovega neskončnega usmiljenja. Pridigati
in pričevati pa je navsezadnje potrebno v ljubezni, sicer pridigarji in pričevalci
postanejo sporni in sumljivi. Sv. Dominik se je znašel v dilemi, ki je zaznamovala
vse njegovo bivanje: kako študirati, ko Kristusovo meso trpi? Kristusovo telo, živo
in trpeče, pridigarja ne pusti mirnega. Krik revnih in zavrženih prebuja ter spominja
na Jezusovo sočutje z ljudmi. Ko gledamo okoli sebe, vidimo, koliko današnjih moških
in žensk je žejnih po Bogu. Oni so živo Kristusovo meso, ki vpije.
Porcijunkula: Odpuščanje
»Pot odpuščanja je zagotovo glavna pot, kateri
je potrebno slediti, da bi dosegli tisti prostor v nebesih.« To so bile besede
papeža Frančiška v Porcijunkuli v Assisiju, kamor je poromal v četrtek popoldne. »Kakšen
velik dar nam je dal Gospod s tem, da nas je naučil odpuščati – ali vsaj da bi želeli
odpustiti – da bi se z roko dotaknili Očetovega usmiljenja … Med nami ni nikogar,
ki mu ne bi bilo odpuščeno … Prilika nam pove prav to: kakor Bog odpušča nam, tako
moramo tudi mi odpuščati tistim, ki grešijo zoper nas. Gre za nežnost odpuščanja,
srce, ki odpušča, daleč od žuganja s prstom … Ste kdaj pomislili na potrpežljivost
Boga? On je res potrpežljiv. Dobro namreč vemo, da imamo veliko napak in da pogosto
ponovno pademo v iste grehe. In vendar se Bog ne naveliča podariti svojega odpuščanja,
kadarkoli prosimo zanj. Gre za polno odpuščanje, popolno, s katerim nam da gotovost,
da se nas kljub temu, da lahko pademo v iste grehe, On usmili in nas ne preneha ljubiti
… Božje odpuščanje ne pozna meja.«
Praznik sv. Kajetana: Prinesti kruh domov kot sad tvojega
dela
V minulem tednu se je papež spomnil tudi na praznik
sv. Kajetana in ob tem poslal sporočilo argentinskim škofom: »Sv. Kajetana prosimo
za kruh in delo. Kruh je lažje dobiti, saj je vedno kakšna dobra oseba ali inštitucija,
ki ti ga da, vsaj v Argentini, saj so naši ljudje zelo solidarni. So pa na svetu kraji,
kjer ni niti te možnosti. Medtem ko je delo tako težko dobiti, predvsem takrat ko
je stopnja brezposelnosti tako zelo visoka. S kruhom rešiš en del problema, torej
le na pol, saj ta kruh ni tisti, ki si ga prislužiš s svojim delom. Eno je imeti doma
kruh za jesti, drugo pa je prinesti ga domov kot sad tvojega dela. In to je to, kar
ti da dostojanstvo. Ko prosimo za delo, prosimo za to, da bi občutili dostojanstvo.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |