Papež Frančišek: Pričakovanje blažene večnosti nas ne oprosti od prizadevanj za bolj pravičen svet

TRG SV. PETRA (nedelja, 7. avgust 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (Lk 12,32-48) Jezus svojim učencem govori o drži, ki jo morajo imeti glede dokončnega srečanja z Njim. Razloži, kako mora pričakovanje tega srečanja spodbujati k življenju bogatem z dobrimi deli. Med drugim pravi: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda« (v.33). To je povabilo, da damo miloščini pomen dela usmiljenja, in da ne polagamo svojega zaupanja v minljive stvari, temveč da jih uporabljamo brez navezanosti ali sebičnosti, torej po Božji logiki, logiki pozornosti do drugih, po logiki ljubezni. Mi imamo lahko toliko stvari, lahko smo zelo navezani na denar, a na koncu jih ne moremo nesti s seboj. Ne pozabite, da potni prt nima žepov.«

S temi besedami je papež Frančišek začel razlagati evangeljski odlomek 19. nedelje med letom med opoldanskim nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče dejal:

»Dragi bratje in sestre, žal nadaljujejo iz Sirije prihajati novice o civilnih žrtvah vojne, še posebej iz Alepa. Nesprejemljivo je, da morajo številne nemočne osebe, tudi številni otroci, plačati ceno tega spora, ceno zaprtosti srca in pomanjkanja volje po miru mogočnikov. Z molitvijo in solidarnostjo smo blizu našim sirskim bratom in sestram, ter jih izročamo materinskemu varstvu Device Marije. Molimo vsi najprej v tišini in zatem Zdravamarijo.«

Jezusovo poučevanje se nadaljuje s tremi kratkimi prilikami o čuječnosti. Prva je prilika o služabnikih, ki ponoči pričakujejo gospodarjevo vrnitev. »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (v. 37), je blagor z vero pričakovati Gospoda, biti pripravljeni z držo služenja. On se vsak dan pojavi, trka na vrata našega srca. In blagor tistemu, ki mu bo odprl, saj bo dobil veliko povračilo. Gospod sam bo namreč stregel svojim služabnikom. Zelo lepo povračilo. Na veliki gostiji v Kraljestvu jim bo on stregel. S to priliko, postavljeno v nočni čas, Jezus nakaže naj bo življenje dejavno čuječe pričakovanje, ki najavlja svetel dan večnosti. Da pa lahko pristopimo, moramo biti pripravljeni, čuječi ter zavzeti v služenju drugim, s tolažečim pogledom na 'onkraj', ko ne bomo več mi služili Bogu, temveč nas bo on sprejel za svojo mizo. Če dobro pomislimo, se to že dogaja. Vsakič ko srečamo Gospoda v molitvi, ali ko strežemo ubogim, predvsem pa v evharistiji, kjer nam On pripravlja gostijo, da bi nas nahranil s svojo Besedo ter s svojim Telesom.

V drugi priliki je uporabljena podoba nepričakovanega prihoda tatu. Tudi to dejstvo zahteva čuječnost, saj Jezus opozarja: »Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (v. 40). Učenec je namreč tisti, ki pričakuje Gospoda in njegovo kraljestvo.

Evangelij razjasni ta pogled s tretjo priliko o oskrbniku hiše po odhodu gospodarja. V prvem prizoru oskrbnik zvesto opravlja svoje naloge ter dobi plačilo. V drugem prizoru pa oskrbnik zlorablja svojo oblast in pretepa služabnike, zaradi česar bo ob nepričakovani gospodarjevi vrnitvi kaznovan. Ta prizor opisuje pogosto stanje današnjih dni. Toliko krivic, nasilja in vsakdanjih hudobij se porodi iz ideje obnašati se kot gospodarji življenj drugih. Mi imamo samo enega gospodarja, ki mu ni všeč, da ga kličemo gospodar temveč  Oče. Mi vsi smo grešniki, služabniki, samo On edini je Oče.

Jezus nas danes spominja, da nas pričakovanje blažene večnosti, ne oprosti od prizadevanj za bolj pravičen in za bolj življenju primeren svet. Nasprotno, to naše upanje, da bomo prejeli kraljestvo v večnosti, naj nas spodbuja k delovanju za izboljšanje pogojev zemeljskega življenja, še posebej za najbolj slabotne brate in sestre. Naj nam Devica Marija pomaga biti osebe in skupnosti, ki ne bodo stisnjene v sedanjost ali še slabše, z nostalgijo po preteklosti, temveč da se bomo stegovali po Božji prihodnosti, proti srečanju z Njim, ki je naše življenje in naše upanje.