Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 19. nedeljo med letom

Mdr 18,6-9
Za tisto noč so naši očaki izvedeli vnaprej,
da bi zanesljivo vedeli, katerim prisegam so verjeli,
in bi tako postali pogumni.
Tvoje ljudstvo je pričakovalo rešitev pravičnih
in pogubo sovražnikov.
S čimer si namreč nasprotnike kaznoval,
si proslavil nas, ko si nas poklical k sebi.
Sveti otroci dobrih so na skrivnem darovali daritve
in se složno podredili Božji postavi,
da bi bili sveti enako deležni tako dobrin, kakor nevarnosti,
ter takoj prepevali hvalnice očetov.

Heb 11,1-2.8-19
Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. V njej so se namreč stari izkazali. Po veri je bil Abraham poslušen, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v dediščino; odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je naselil v obljubljeno deželo kakor v tujino in prebival v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema  iste obljube. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog. Po veri je tudi sama Sara, ki je bila neplodna, dobila moč, da je spočela in to kljub starosti; saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se jih je tudi enemu, in to omrtvelemu, rodilo toliko, kolikor je zvezd na nebu in kot je brezštevilnega peska na morski obali.

V veri so vsi ti pomrli, ne da bi prejeli obljubljeno, ampak so to od daleč gledali in pozdravljali in priznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Tisti namreč, ki takó govorijo, kažejo, da domovino iščejo. In ko bi mislili na tisto, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa hrepenijo po boljši, to je nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, pripravil jim je namreč mesto.

Po veri je preizkušani Abraham v daritev prinesel Izaka, edinorojenca je prinesel v daritev on, ki je prejel obljube. O njem je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je –v prispodobi rečeno – dobil nazaj.

Lk 12,32-48
Ne boj se, mala čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor tistim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Peter pa je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki.

Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »'Opašite si ledja', zveni kot skrbno Mojzesovo in Aronovo navodilo o tem, kako jesti pasho. Jezusovega ukaza ne smemo vzeti dobesedno, temveč moramo razumeti, da nas ta navodila kličejo k čuječnosti tako s fizičnega, umskega kot duhovnega vidika.« Sv. Avguštin podaja sledečo razlago: »Imeti ledja opasana z vzdržnostjo in svetilke prižgane z dobrimi deli.« Didahe k temu dodaja: »To je potrebno, saj ne vemo, kdaj bo Gospod prišel.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga prvo priliko: »Prva prilika omenja Jezusovo vrnitev s praznovanja v nebesih, saj je na dan praznovanja vedno veselje, in on se bo vrnil, si opasal ledja in nam stregel. Tri nočne straže so tri obdobja življenja: otroštvo, zrelost in ostarelost, med katerimi mora nekdo s pomočjo kesanja in vere ostati buden. Sužnje se opaše, medtem ko se je Gospod sam opasal.« Sv. Bazilij Cezarejski pravi: »Za Jezusovo prijateljsko omizje je značilno ponižno služenje. Prepoznavno znamenje kristjana je, da je vsak trenutek pripravljen na Gospodov prihod.«

Misli Benedikta XVI.
V evangeljskem odlomku današnje nedelje, Jezus torej nadaljuje govor svojim učencem o vrednosti človeške osebe v Božjih očeh ter o nepotrebni zaskrbljenosti za zemeljske stvari. Ne mislimo, da gre za hvalnico nezavzetosti. Nasprotno, če poslušamo Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo«, je naše srce odprto za upanje, ki razsvetljuje in poživlja konkretno bivanje; zagotovilo imamo, da evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki je dobro, da jih vemo, ampak je sporočilo, ki vodi v dejanja in spreminja življenje. Mračna vrata prihodnosti so bila tako odpahnjena. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.