Papež v Porcijunkuli: Ste kdaj pomislili na potrpežljivost Boga?

ASSISI (četrtek, 4. avgust 2016) – Danes popoldan je papež Frančišek poromal v Porcijunkulo v Assisiju in sicer dva dni po slovesni otvoritvi 800-letnice asiškega odpustka. Malo pred 16. uro je s helikopterjem pristal na športnem igrišču »Migaghelli«, kjer so ga sprejeli tamkajšnji nadškof msgr. Domenico Sorrentino, Catiuscia Marini, predsednica dežele Umbrija, Raffaele Cannizzaro, prefekt Perugie in Stefania Proietti, županja Assisija. Sveti oče je nato odšel do papeške bazilike sv. Marije Angelske, tam pa so ga pričakali p. Michael Anthony Perry, generalni minister reda frančiškovih manjših bratov, p. Claudio Durighetto, provincialni minister frančiškanov Umbrije, in p. Rosario Gugliotta, kustos Porcijunkule. Papež se je najprej zaustavil v tihi molitvi v Porcijunkuli, nato pa vodil meditacijo o odlomku iz Matejevega evangelija (Mt 18,21-35), v katerem Peter Jezusa vpraša, kolikorat mora odpustiti bratu, če greši zoper njega, Jezus pa mu odgovori s priliko o neizprosnem služabniku.

Sv. Frančišek: Vse vas želim poslati v nebesa!
»Dragi bratje in sestre, danes bi rad najprej spomnil na besede, ki jih je po starodavnem izročilu sveti Frančišek izrekel prav tukaj, pred vsem ljudstvom in škofi: "Vse vas želim poslati v nebesa!" Kaj lepšega bi mogel prositi asiški ubožec, če ne daru  zveličanja, večnega življenja z Bogom in radosti brez konca, katero nam je zadobil Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem?«

Nebesa so skrivnost ljubezni, ki nas povezuje z Bogom
»Po drugi strani, kaj so nebesa, če ne tista skrivnost ljubezni, ki nas za vedno povezuje z Bogom, da bi ga večno gledali? Cerkev od nekdaj izpoveduje to vero, ko pravi, da veruje v občestvo svetnikov. Vere nikoli ne živimo sami; družbo nam delajo sveti in blaženi, pa tudi naši dragi, ki so živeli vero s preprostostjo in veseljem ter jo izpričali s svojim življenjem. Obstaja vez, ki je nevidna, a zato nič manj resnična, zaradi katere smo "eno samo telo", v moči edinega krsta, ki smo ga prejeli, poživljeni v enem samem Duhu" (prim. Ef 4,4). Mogoče je imel sveti Frančišek takrat, ko je prosil papeža Honorija III. za dar odpustka za tiste, ki so prihajali v Porcijunkulo, v mislih naslednje Jezusove besede apostolom: "V hiši mojega Očeta je veliko bivališč; če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: 'Odhajam, da vam pripravim prostor'? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz."« (Jn 14,2-3)

Glavna pot, kateri je potrebno slediti, je pot odpuščanja
»Pot odpuščanja je zagotovo glavna pot, kateri je potrebno slediti, da bi dosegli tisti prostor v nebesih. Težko je odpustiti. Koliko nas stane, da odpustimo! Premislimo. In tukaj, v Porcijunkuli, vse govori o odpuščanju! Kakšen velik dar nam je dal Gospod s tem, da nas je naučil odpuščati – ali vsaj da bi želeli odpustiti – da bi se z roko dotaknili Očetovega usmiljenja! Poslušali smo priliko, s katero nas Jezus uči odpuščati (prim. Mt 18,21-35). Zakaj bi morali odpustiti nekomu, ki nam stori hudo? Zato, ker je bilo nam najprej odpuščeno, in to neskončno več. Med nami ni nikogar, ki mu ne bi bilo odpuščeno. Naj vsak v tišini premisli. Grde stvari, ki smo jih storili. In kako nam je Gospod odpustil. Prilika nam pove prav to: kakor Bog odpušča nam, tako moramo tudi mi odpuščati tistim, ki grešijo zoper nas. Gre za nežnost odpuščanja, srce, ki odpušča, daleč od žuganja s prstom. Prav tako, kot v molitvi, ki nas jo je naučil Jezus: "Odpusti nam naše dolge" (Mt 6,12). Dolgovi so naši grehi pred Bogom in naši dolžniki so tisti, katerim moramo tudi mi odpustiti.«

Božje usmiljenje: sočutje, združeno z nežnostjo
»Vsak izmed nas bi bil lahko tisti služabnik v priliki, ki mora poravnati velik dolg – tako velik, da ga ne bi uspel nikoli povrniti. Tudi mi, kadar v spovednici pokleknemo pred duhovnikom, ne delamo drugega kakor da ponavljamo isto služabnikovo dejanje. Rečemo: "Gospod, potrpi z menoj, potrpi z menoj." Ste kdaj pomislili na potrpežljivost Boga? On je res potrpežljiv. Dobro namreč vemo, da imamo veliko napak in da pogosto ponovno pademo v iste grehe. In vendar se Bog ne naveliča podariti svojega odpuščanja, kadarkoli prosimo zanj. Gre za polno odpuščanje, popolno, s katerim nam da gotovost, da se nas kljub temu, da lahko pademo v iste grehe, On usmili in nas ne preneha ljubiti. Kakor gospodar v priliki, se Bog usmili, oziroma izkusi sočutje, združeno z nežnostjo: gre za izraz, ki kaže njegovo usmiljenje do nas. Naš Oče se usmili vedno kadar se kesamo in nas pošlje domov z vedrim in mirnim srcem, rekoč, da nam je odpustil vsako stvar in vse oprostil. Božje odpuščanje ne pozna meja. Gre preko vsake naše predstave in doseže vsakogar, ki v globini srca prepozna, da je storil napako in se želi vrniti k Njemu. Bog gleda na srce, ki prosi odpuščanja.«

Kot dolžniki zahtevamo usmiljenje, kot upniki pa se sklicujemo na pravičnost
»Težava, žal, nastane, kadar se moramo soočiti z bratom, ki nam je storil majhno krivico. Odziv, ki smo ga slišali v priliki, je zelo zgovoren: "Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!'" (Mt 18,28). V tem prizoru najdemo vso dramo naših človeških odnosov, vso dramo. Ko mi dolgujemo drugim, zahtevamo usmiljenje; ko pa smo upniki drugi dolgujejo nam, se sklicujemo na pravičnost. To ni odziv Kristusovega učenca in ne more biti način življenja kristjanov. Jezus nas uči odpuščati, in sicer brez meja: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (v. 22) Skratka, to, kar nam predlaga, je Očetova ljubezen in ne to, kar si mi domišljamo, da je pravično. Če bi se ustavili ob tem, ne bi bili prepoznani kot Kristusovi učenci, ki so prejeli usmiljenje pod križem samo v moči ljubezni Božjega Sina. Ne pozabimo torej na stroge besede, s katerimi se zaključi prilika: "Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu." (v. 35)«

Povabim brate frančiškane in škofe, naj gredo v spovednice – tudi jaz bom šel
»In lahko molimo za to. Vsak, kakor čuti. Povabim brate frančiškane in škofe, naj gredo v spovednice – tudi jaz bom šel – da bi bili na razpolago za odpuščanje. Dobro nam bo delo, če ga bomo prejeli danes, tukaj, skupaj. Naj nam Gospod da milost, da bi rekli tisto besedo, katere nam Oče ne dovoli dokončati; tisto, ki je rekel izgubljeni sin: "Oče, grešil sem zoper..." in Oče mu je zaprl usta ter ga objel. Mi začnimo govoriti in On nam bo zaprl usta in nas oblekel. "Vendar, oče, bojim se, da bom jutri storil isto." Vrni se! Oče vedno gleda cesto, gleda v pričakovanju, da se izgubljeni sin vrne; in vsi mi smo izgubljeni sinovi. Naj nam Gospod podari to milost.«

Po koncu kateheze je sveti oče spovedal 19 oseb, zatem pa je obiskal še okrog 15 bolnih in ostarelih patrov ter zaposlene, ki skrbijo zanje. Zadnje dejanje tokratnega romanja papeža Frančiška v Porcijunkuli pa je bil pozdrav vernikov, prisotnih na trgu pred baziliko.

Nagovoril jih je z naslednjimi besedami: »Najlepše se vam zahvaljujem za vaš sprejem in prosim Gospoda, naj vas blagoslovi. Hvala, da ste želeli biti blizu. In ne pozabite: vedno odpustiti. Vedno! Odpustiti iz srca in če je mogoče, približati se drugemu, vendar odpustiti. Saj če mi odpustimo, nam Gospod odpusti; in vsi potrebujemo odpuščanje... Ali kdo tukaj ne potrebuje odpuščanja? ... Naj dvigne roko! ... Vsi ga potrebujemo. Zdaj skupaj molimo k Mariji, potem pa vam bom dal blagoslov.
Zdrava Marija...
In prosim, molite zame! Nasvidenje!«