2016-07-24 10:00:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik apostola Jakoba Starejšega


Svetopisemski seznami dvanajsterih apostolov navajajo dve osebi z imenom Jakob: in sicer Jakoba Zebedejevega sina in Jakoba Alfejevega sina, ki ju ločimo po imenu kot Jakob Starejši in Jakob Mlajši.

Ime Jakob izhaja iz grške oblike imena Iakobos očaka Jakoba. Apostol s tem imenom pa je brat apostola Janeza. Jakob Starejši je pripadal skupini treh apostolov, ki jih je Jezus poklical k sebi med pomembnimi trenutki svojega življenja. Jakob je bil skupaj s Petrom in Janezom navzoč med spremenjenjem na gori ter med Jezusovim notranjim bojem v vrtu Getsemani. Gre torej za dve povsem različni okoliščini: v prvem primeru so Jakob in druga dva apostola videli Gospodovo slavo, njegov pogovor z Mojzesom in Elijo ter Jezusovo razodevanje božanske narave. V drugem primeru pa se je Jakob znašel pred Jezusovim trpljenjem in ponižanjem. S svojimi očmi je videl, kako se je Božji Sin ponižal in bil pokoren vse do smrti. Za Jakoba je bila ta druga izkušnja priložnost, da je zorel v veri ter tako popravil svojo enostransko zmagoslavno razlago glede od judovskega ljudstva pričakovanega Mesije. Ta pa v resnici ni bil odet samo v slavo in čast temveč tudi trpljenje in slabosti. Jezusova slava se je uresničila ravno na križu, kjer je postal deležen našega trpljenja. Sveti Duh je na binkoštni dan dopolnil to Jakobovo zorenje v veri. Jakob se namreč ni več umaknil, ampak je v javnosti pogumno pričeval za Kristusa.

Kralj Herod Agripa, nečak Heroda Velikega, je v začetku 40 let prvega stoletja, kakor pravi evangelist Luka, »udaril po nekaterih, ki so pripadali Cerkvi. Z mečem je dal usmrtiti Janezovega brata Jakoba« (Apd 12,1-2). To strnjeno poročilo brez kakršne koli podrobnosti razodeva po eni strani, kako je bilo za kristjane povsem običajno pričevati s svojim življenjem za Gospoda, po drugi strani pa, da je imel Jakob pomembno mesto v Jeruzalemski Cerkvi, predvsem zaradi vloge, ki jo je imel med Jezusovim zemeljskim bivanjem.

Poznejše izročilo iz časa Izidorja Seviljskega pripoveduje, da je Jakob prišel oznanjat evangelij v Španijo, pomembno področje rimskega cesarstva. Po nekem drugem izročilu pa naj bi njegovo telo prenesli v Španijo v mesto Santiago de Compostella. Kot vemo, se je v tem kraju začelo veliko češčenje tega apostola. Ta kraj je vse do zdaj ostal cilj številnih romarjev, ne samo iz Evrope temveč iz vsega sveta. Iz tega lahko razumemo ikonografsko upodabljanje sv. Jakoba z romarsko palico v roki ter z zvitkom evangelija. To sta znamenji značilni za apostola popotnika, ki se je posvetil oznanjevanju 'vesele novice'. Ti znamenji pa sta lahko značilni tudi za naše zemeljsko krščansko romanje.

Od svetega Jakoba se lahko veliko naučimo. Najprej od njegove pripravljenosti sprejeti Gospodov klic, ko nam Gospod reče, naj zapustimo 'čoln' naših zemeljskih gotovosti. Nadalje od njegove navdušenosti hoditi po poteh, ki nam jih Gospod pokaže onkraj naše domišljavosti ter od pripravljenosti pogumno pričevati za Gospoda in če je potrebno tudi z darovanjem življenja.








All the contents on this site are copyrighted ©.