Iniciative Krožka sv. Petra: Papeževa dobrodelnost v Rimu

VATIKAN (torek, 19. julij 2016, RV) – »Tudi letos sta vnema in žrtev naših članov omogočila realizacijo številnih dobrodelnih iniciativ, vseh povezanih z osebo in poslanstvom papeža,« tako je poudaril Leopoldo Torlonia, predsednik Krožka sv. Petra, in sicer med njihovim srečanjem pred poletnim premorom.

Srečanje med jubilejem
Člani tega starega rimskega združenja so se pred nekaj dnevi zbrali pri sv. Pavlu zunaj obzidja. Srečanje je bilo zaznamovano z jubilejem. Šli so skozi sveta vrata in obhajali sveto mašo v baziliki. Sledilo je še tradicionalno kosilo.

Med kratkim pregledom zadnjega obdobja je predsednik opozoril, kako so se dejavnostim, ki so zgodovinsko vezane na Krožek sv. Petra, pridružile nove. To so dobrodelne dejavnosti, v katere so preoblikovali darove, ki so bili svetemu očetu prineseni z raznih koncev sveta. Med drugim je Torlonia kot posebno iniciativo, povezano s svetim letom usmiljenja, omenil nogometni turnir za mlade s posebnimi potrebami.

Longa manus papeževe dobrodelnosti v mestu Rim
Sveto mašo v baziliki je daroval škof Paolo de Nicolò. Le-ta je identiteto združenja opredelil kot »longa manus papeževe dobrodelnosti v mestu Rim«. Medtem ko druge zaslužne rimske dobrodelne ustanove delujejo v imenu Gospoda, Krožek sv. Petra že več kot sto let izhaja neposredno iz volje papežev. To pomeni dajati jesti ubogim, ponuditi jim prenočišče, stati ob strani tistim, ki se približujejo smrti, ter marsikaj drugega. Združenje živi tako rekoč »v senci kupole sv. Petra«.

Vsak dan si tudi prizadeva biti v stiku z najglobljim pomenom svetega leta usmiljenja. Člani so po škofovih besedah poklicani premišljevati o poglavitni utemeljitvi jubileja, to je o tistem pričevanju vere in žrtve, ki mora od svetih Petra in Pavla priti vse do današnjih dni. V svetem letu se odpuščanje in usmiljenje namreč »pomešata skupaj«. Zato mora naša osebna situacija imeti pred očmi zgled njunega mučeništva. Apostola sta se zavedala, da jima je bilo dano nekaj božanskega. Tudi mi moramo biti gotovi, da nam je Gospod odpustil in da smo deležni usmiljenja. Ta prejeta darova moramo hraniti; ne smemo pozabiti nanju, kot da bi bila zaključeni dejstvi; vsak dan jima moramo dodajati veselje in upanje.